V četrtek, 18. 4. 2024, smo se po malici, učenci, prepoznani kot nadarjeni, odpravili v Vilo Rožle, kjer smo imeli zanimiv pogovor s paraplegikom. Vključeni so bili tudi učenci Osnovne šole Gustava Šiliha. Skupaj smo pripravili vprašanja, ki so nas najbolj zanimala ter nanje s prve roke dobili odgovore. Gospod Aljoša nas je že na samem začetku soočil z dejstvom, da ni invalid, saj ta beseda v angleščini (invaluable) pomeni neprecenljiv. Zakaj bi se torej trudili biti enaki ljudem brez vozička, če jih že samo ime zaničuje? Ugotovili smo, da veliko stereotipov o ljudeh na vozičkih ne drži, da smo si v resnici vsi enaki. Eden izmed stereotipov je na primer, da ponesrečenec, ki pristane na vozičku, postane drugačna oseba, a v resnici razmišljajo in čutijo enako kot pred nesrečo. Vsak od nas ima pomanjkljivosti, vsak od nas ima napake, tudi tisti, ki se ne premikamo z vozički, smo na nek način paraplegiki. Mogoče nas pri gibanju ne ovirajo deli telesa, nas pa velikokrat duševne motnje in tesnoba. Presenetilo nas je pozitivno mišljenje ter pogled na svet kljub nesreči.
STE VEDELI?
- Tudi paraplegiki lahko vozijo avtomobile.
- Uživajo lahko v različnih športih (npr. rokomet, odbojka, košarka, smučanje, celo atletika …).
- Lahko potujejo (tudi z letalom).
- Se poročijo in imajo otroke.
- So uspešni poslovneži.
Za konec pa vam še poveva, da so ljudje na vozičku pogosto ljudje, ki znajo živeti in uživati življenje. Velikokrat se življenjskih vrednot zavedajo bolj kot ostali.
Učenki 7. a, Manca Hrovat in Tija Pesjak
