Dandanes se nam zdi samoumevno in nič posebnega, ko nekdo z nami govori slovensko. Ne nazadnje smo v Sloveniji. Rodovi, ki so že pod rušo, pa bi vedeli povedati, da so bili časi, ko se je na našem ozemlju uradno govorilo nemško. Saj smo vsi brali Vorančeve črtice!
Se kdaj vprašate, od pravzaprav izvirajo besede, ki jih govorimo? Kakšen je bil naš jezik pred stotimi leti in kakšen bo čez sto let? Kako drugi jeziki vplivajo na slovenščino?
Moj materni jezik je slovenščina. Govorim ga že od malih nog in prav tako moji starši. V slovenščini so mi brali pravljice pred spanjem in peli pesmi, ko sem bila mlajša. Ker me obkroža že celo življenje, je postal del mene.
Z jezikom pa je tudi zelo povezana moja kultura, saj slovenščina v bistvu povezuje vse Slovence; tako nas, ki živimo v Sloveniji, kot tiste, ki so se izselili. Povezuje nas v narod, ki ima zelo bogato zgodovino in zelo zanimivo kulturo. Prav jezik je tisti, ki je obdržal naš narod enoten skozi vso zgodovino, ko so si hotele druge države lastiti naše ozemlje. Zato sem mnenja, da je velik del naše nacionalne pripadnosti in občutka enotnosti naš jezik.
Slovenska kultura je zelo bogata, velik del le-te predstavlja jezik. Razvija se že vse od prvih ustno izrečeni zgodb v obdobju ljudskega slovstva. Velik korak v razvoju jezika se je zgodil, ko smo Slovenci dobili knjižni jezik. Za to se lahko zahvalimo enemu in edinemu Primožu Trubarju. Čeprav je knjižni jezik zelo pomemben, se mi vseeno zdi, da ima večji pomen pri kulturi neknjižni, saj se je razvijal skupaj z ljudmi in se tako spreminjajo skozi zgodovino. In prav iz jezika se lahko veliko naučiš o preteklosti naroda – iz različnih rekov, besed in načinov izgovorjave. Kot pravijo: vsaka vas ima svoj glas in prav to dela našo kulturo zelo pestro in zanimivo.
Ko govorimo o Slovencih, ki živijo izven Slovenije, pomislimo verjetno tudi na to, kako ohranjajo svojo narodno zavest in svoj jezik. Predvidevamo, da se jim je bilo težko vključiti v novo družbo in naučiti drugega jezika. Prav tako pa moramo biti strpni do tujcev, ki živijo v Sloveniji. Ne smemo si ustvariti predsodkov o njih, če se med sabo pogovarjajo v svoji materinščini. Pomembno je, da se naučijo jezika okolja oziroma uradnega jezika države, v katero so se preselili in v njem komunicirajo na javnih območjih in ustanovah. Vendar jim moramo pustiti, da ohranjajo svojo kulturo, v kolikor s tem ne vplivajo na našo in je ne vsiljujejo drugim. In prav to velja tudi za izseljene na Slovence.
Prvi oziroma materni jezik je pomemben za vsakega človeka. Povezuje ga z njegovo narodnostjo in kulturo. S tem jezikom odraščamo in ta jezik se z nami spreminja. Tudi če se preselimo iz svoje države, je pomembno, da ohranimo svojo materinščino in s tem del narodne pripadnosti. Vendar se moramo naučiti jezika okolja in živeti z navadami države, v katero smo se preselili.
Nala Pritržnik, 9. b
