Select Page

 

TISOČ IN ENA NOČ

Lepo se je vrniti v svet pravljic, kjer dobro vedno premaga zlo.

V vseh zgodbah zavist in ljubosumje pelje nekoga v pogubo.

To se dogaja še danes, žal veliko ljudi ne zna, ne zmore ali pa noče premagati zavisti in ljubosumja…škoda.

Po drugi strani pa, roko na srce, včasih je res težko, ne biti vsaj malo zavisten ali ljubosumen. Se strinjate? Ampak takrat je edino pravilno, da »vklopimo« razum in si dopovemo, kar je prav: Želi dobro vsakemu človeku in tudi tebi se bo dobro godilo!«

Pa, lepe počitnice vsem!

Katja Oman

Andrei Makine. FRANCOSKI TESTAMENT

Začetek zgodbe me je »popeljal«v otroška leta, ki sem jih preživljala pri babi. Zanimiv je občutek, da se ob knjigi zaveš spominov…

Na začetku zgodbe brat in sestra pri babici na podstrešju raziskujeta stare fotografije (še en pomislek »Kako dolgo že nisem obračala strani foto albuma?«)

Pisatelj ti s slikovitimi opisi približa trenutke, ki jih doživljajo junaki zgodbe, kar čutiš opisano ozračje, vonjaš, zdi se, kot da si sam del dogajanja:

»Zdelo se je, da prekrit s cvetjem lebdi nad stepsko meglo. Goreče bakreno sonce je doseglo obzorje, za trenutek zastalo in se nato hitro potopilo. Prve zvezde so drhtele na nebu. Do nas so se z lahnim večernim vetrcem dvigale močne prodorne vonjave…«

»Svet se je spremenil v ledeni kristal v katerega so bila vdelana drevesa, naježena od ivja, beli in negibni stebri nad dimniki, srebrnikasta črta tajge na obzorju in sonce, obdano s kolobarjem svetlikajočih se barv. Človeški glas ni imel več dosega, saj je njegova para zmrznila na ustnicah.«

»…v popolnem spokoju zasneženih planjav, pod srebrnikastim nebom in ob globokem spancu reke, so bile besede odveč..«

Glavna junakinja – babica je močna,  »velika« oseba, posebna, drugačna, a vendar samo ženska. Vnukoma želi približati Francijo skozi svoje zgodbe, skozi le te ju uči tudi življenja samega.

Vnuk se skozi zgodbo išče, proti koncu spozna, da mu je največje »lekcije« življenja nudila ravno babica, ki je proti koncu ni želel razumeti (obžalovanje). Svoje ravnaje želi popraviti, vendar je včasih, žal, prepozno.

Zgodba me je popolnoma prevzela; je zelo berljiva, krasen slog pisanja, čudovite primerjave, bogate povedi…

Zgodba, vredna našega časa!

Za konec:

Vsakega izmed nas v življenju spremlja oseba, ki mu življenje osmisli – ampak, ali jo vsak prepozna pravočasno?

Katja Oman

Mark Haddon : SKRIVNOSTNI PRIMER ALI KDO JE UMORIL PSA

Zgodba o  dečku Christopherju, nam približa življenje ljudi z Aspergerjevim sindromom. Avtor nazorno opiše, kako se fant počuti v določenih situacijah; razloži, zakaj ga kaj moti, zakaj se večkrat umakne v svoj svet, zakaj se včasih odzove drugače, kot bi se mi. Spoznamo, kako avtisti doživljajo okolico, kaj je za njih pomembno in kaj ne…

Ob branju zgodbe se večkrat nasmejiš, žal pa tudi sočustvuješ s Christopherjem, saj je priča situacijam, ki jih še zdravi ljudje težko razumemo in predelamo in bi bilo bolje, če jih v naših življenjih sploh ne bi bilo…

Ko razmišljam o drugačnih, menim, da bi se velikokrat lahko mi učili od njih in ne obratno!

Nekaj drobcev iz zgodbe:

–         kadar ima na voljo preveč podatkov, se v njegovih možganih pojavi zmešnjava – kot bi si ob uho prislonili radio, ki je naravnan med dvema postajamo;

–         metafore so zanj laži, saj niso resnične (»garam za ušivo plačo« – na plači se ne morejo zarediti uši);

–         njegovo ime pomeni dobroto in pomoč bližnjega, a tega si on ne želi, želi si, da bi ime pomenilo njega (krasno razmišljanje);

–         namesto objemov se z bližnjimi dotakne s konicami prstov ene roke;

–         on nikoli ne laže (lahko nam je vzgled);

–         ko je oče žalosten, ga pusti pri miru, saj je ob podobnih trenutkih on rad sam (ravna se po svojih občutjih, težko se vživi v vlogo drugega);

–         zaveda se razlike med pameten biti in natančen, sam pravi, da ni pameten, da je natančen opazovalec;

–         včasih zanalašč ne uboga, ker mu odrasli ne dajo jasnih navodil (rečejo:«Bodi tiho.«, ne povedo, kako dolgo naj bo tiho);

–         ne verjame v nebesa,«…saj če so nebesa na drugi strani črne luknje, bi morali mrtvake v vesolje izstreliti z raketami, tega pa ne počnejo, ker če bi, bi mi to opazili.« (razumna razlaga);

–         z igro detektiva se opogumlja, presega samega sebe;

–         ena izmed njegovih vedenjskih težav je (sam jo opredeli).«Večkrat rečem kaj takega, kar se ljudem zdi nesramno« Razlaga naprej:«Ljudje večkrat rečejo, da je treba govoriti resnico. Ampak tega ne mislijo resno, saj odraslim ne smeš reči, da imajo čuden vonj ali da so prdnili, in starim ljudem ne smeš reči, da so stari. In nikomur ne smeš reči »Sovražim te«, razen če je bil tisti človek zelo nesramen do tebe.«

–         racionalno razmišljanje o žalosti, zakaj bi bil žalosten za nekaj, kar se je že zgodilo;

–         resnična izjava:«To dokazuje, da ljudje včasih hočejo biti neumni in da nočejo vedeti resnice

–         »Popolnoma se moram potopiti v svoje misli, da ne bom vedel, opazil, kako zelo me boli v glavi.« (bolečina, ki jo povzroči strah, ko se odloči zapustiti dom);

–         Urnike ima rad, da se ne izgubi v času;

–         samega sebe je presegel s tem, ko mu je uspelo priti v London (kljub velikemu številu ovir na katere je naletel na poti).

–          Zame je absolutni zmagovalec.

Katja Oman

Mark Haddon : Skrivnostni primer ali kdo je umoril psa

To je zgodba o petnajsletnemu avtističnemu fantu, ki obožuje matematiko, rdeče avtomobile, točen čas in detektivske romane. Nekega večera najde mrtvega sosedovega psa in se odloči, da bo stvar razrešil in o tem napisal roman. Odločen je najti morilca tega psa. Ko zadevo preiskuje, naleti na stvari, ki naj bi bile skrbno skrite pred njegovimi očmi. To so pisma njegove matere, ki mu jih piše, odkar je odšla iz njegovega življenja. Fant živi z očetom, ki zelo lepo skrbi zanj in ga poskuša zavarovati pred krutim svetom. Vendar pa on vse bolj raziskuje in najde pot do svoje matere, za katero je mislil, da je mrtva. Živi v drugem mestu in Christopher se odloči, da jo obišče. To pa je zanj zelo naporna dogodivščina, ki jo zelo podrobno opisuje v svojem detektivskem romanu.

Zgodba se zapleta in razpleta zelo predvidljivo, vendar pa je za avtističnega fanta zelo pretresljiva. Najbolj se me je dotaknil del, kjer se Christopher odpravi na pot, všeč pa mi je tudi njegovo opisovanje dogodkov.

Urška Škrabl

Tisoč in ena noč

To je knjiga arabskih pravljic, bolj pravljic za odrasle. Okvirna  pripoved govori o Šeherezadi, vezirjevi hčerki, ki si s pripovedovanjem zgodb vsako noč, za en dan podaljša življenje. Sultan Šahrigar je razočaran zaradi ženske nezvestobe, zato vsako ženo po poročni noči ubije. Šeherezada pa mu pripoveduje zgodbe vsako noč. Po tisoč in eni noči pa sultan ne more več brez nje in jeza se poleže. Tako si Šeherezada reši življenje in postane njegova žena in kraljica.

Pravljice, ki jih pripoveduje Šeherezada so zelo zanimive in kar vlečejo. Knjigo sem brala prvič in moram reči, da sem bila kar presenečena nad vsebino pravljic.

Urška Škrabl

Tisoč in ena noč

Je zbirka arabskih pravljic. Okvirna pripoved govori o Šeherezadi, ki si s pripovedovanjem zgodb vsako noč podaljša življenje za en dan. Tako dobimo vrsto pravljic v pravljici, ki pa so mogoče neke vrste ljubezenske novele postavljene v pravljično okolje in pravljična dogajanja. Simpatična knjiga, ki me povrne v osnovnošolska leta, ko sem jo z užitkom prebrala in se poistovetila z junakinjo okvirne zgodbe. Pri knjigi me moti samo to, da ni zaključena celota. Okvirna zgodba se v tej verziji ne konča. Šeherezada, si namreč s svojimi zgodbami reši življenje in postane kraljica.

Meta Hudournik

Francoski testament

Tema romana je razpetost med dve kulturi in dva jezika. Je pripoved Rusa o Franciji-ATLANTIDI, kakor mu jo je opisovala babica po rodu Francozinja, ki jo je Rusija posrkala vase in nikoli izpustila. Poleg pripovedi babice je pisatelj spoznaval Francijo tudi skozi časopisne izrezke, ki jih je babica pomotoma rešila, ko je hotela vzeti kovček s hrano. Načeloma je to zelo biografski roman.  Pomen naslova se razkrije čisto na koncu knjige, ko mu babica po smrti zapusti  svoj zadnji zapis.

Meta Hudournik

Mark Haddon, Skrivnostni primer ali kdo je umoril psa

Detektiv in pripovedovalec je Christopher Boone. Je petnajstleten fant, ki ima Auspergerjev sindrom, obliko avtizma. Le ta po nasvetu svoje učiteljice piše knjigo, da bi lahko čustva spravil iz sebe. Tako ga počasi začnemo spoznavati. Je genij, ki brez težav rešuje zapletene matematične probleme, hkrati pa se hrana na njegovem krožniku ne sme dotikati in mora biti rdeče barve, dajo bo pojedel. V knjigi Christopher opisuje iskanje morilca sosedinega psa in pri tem pride na dan zamolčana zgodba iz njegove družine.

Čudovita, grenko-sladka knjiga, ki bralca absolutno ne pusti hladnega.

Meta Hudournik

Andrei Makine, Francoski testament

Pravzaprav težko najdem besede, ki bi bile enakovredne mojemu navdušenju nad Francoskim testamentom, zato naj napišem samo, da me je roman preprosto očaral. Zdi se mi, da sem ga od prve strani naprej brala v približno takšnem stanju, v kakršnem je glavni junak poslušal svojo babico. Ki je očitno znala pripovedovati tako, kot v romantičnih predstavah znajo samo babice. In katere pripoved ima nedvomno tudi dokumentarno vrednost, saj se v svojih spominih dotakne čisto aktualnih političnih dogodkov. Zaradi tega sem ta roman doživljala tudi na osebni ravni, saj sem tudi sama imela staro mamo, ki je o polpretekli zgodovini, o času svoje mladosti znala krasno pripovedovati.

Zagotovo očarljivosti romana odločilno prispeva tudi pisateljev, po moji zelo laični oceni, izjemen pisateljski dar. Prepletanje babičinega pripovedovanja z avtorjevim trenutnim doživljanjem, prepletanje retrospektive z aktualnim dogajanjem je mojstrsko in neprekosljivo. Dogodki, osebe in prizorišča so opisani tako prepričljivo, da nisem brala samo z očmi, ampak tudi z ušesi in nosom, dogajanja nisem samo videla, ampak sem ga tudi slišala in vonjala.

Menim torej, da gre za delo, ki bo preteku časa, ki je za to potrebno,  postalo eden od kanonov svetovne literature. In če si spet drznem izraziti svoje zelo laično oceno, povsem upravičeno.

Ivana Šikonja

Mark Haddon, Skrivnostni primer ali kdo je umoril psa

Ker ta roman ni bil samo čtivo TOB-ovk, ampak je tudi angleško maturitetno besedilo gimnazijcev, za spremembo morda povzetek tega, kako o njem razmišljajo naši mladostniki.

Lahko bi rekla, da se njihova mnenja razlikujejo ob vsakem vprašanju, ki jim je v zvezi z romanom postavljeno. Nekaterim je roman všeč, drugim ne ugaja. Nekaterim je všeč Christopherjev preprost način izražanja: precej nezahtevno besedišče, enostavna stavčna struktura in veliko ponavljanja. Tistim, katerih jezikovno znanje je nekoliko bolj ambiciozno, tak način izražanja seveda ne ustreza. Nekaterim je Christopher všeč, drugi menijo, da bi z njim najbrž težko shajali. Nekateri sočustvujejo s Christopherjevim očetom in težko najdejo opravičilo za materino ravnanje, drugi razumejo materino odločitev in priznajo, da bi se na njenem mestu verjetno odzvali podobno.

Takih vzporednic je  pri obravnavi romana kar precej. Veseli me, da se mnogih, ki knjigo preberejo, vsebina dotakne tako zelo, da so pripravljeni o njej razmišljati malo bolj poglobljeno. Nekateri s svojimi idejami, pogledi in razmišljanji prijetno presenetijo in tako osmislijo ure, ki so namenjene pogovoru o Christopherju in drugačnosti.

Sama bi rekla, da je roman za vsakega in o vsakem izmed nas. Je učbenik za sprejemanje drugačnosti s strpnostjo, potrpežljivostjo in odprtostjo za vse, kar drugačnost prinese. Je pa tudi zrcalna slika nas samih, saj je za avtističnega Christopherja nenavadno in včasih tudi problematično ravno tisto, kar se večini nas zdi tako samo po sebi razumljivo, da je drugačno ravnanje in odzivanje že onkraj predstavljivega.

Ivana Šikonja

Še zadnji pozdrav TOB-ovk (v letošnjem šolskem letu, seveda)

Niso samo otroci tisti, ki ne naredijo vsega pravočasno, tudi same se jim kdaj pridružimo, da jim ni preveč dolg čas.

Upam, da nas niste preveč pogrešali. Vedite, da nismo spale, pridno smo brale, se pogovarjale, razglabljale, le ko je bilo potrebno »nalogo spraviti na papir«, no, tu se je malo zataknilo.

A saj pravijo bolje pozno, kot nikoli.

Zapisale smo vsa naša razmišljanja v želji, da vam mogoče pripomorejo pri izbiri knjige za lepši dan.

TOB-ovke odhajamo na zaslužene počitnice, vi pa najbrž tudi! Nasvidenje, septembra!

Katja, Ivana, Meta, Urška, Mirjam, Katka

Delite s prijateljiShare on Facebook