Alojz Ihan: HVALNICA REŠNJEMU TELESU
Lahko bi rekla, da sem Hvalnico rešnjemu telesu prebrala na dušek. Pa pisatelj ne pripoveduje zgodbe, ki bi bila tako romantična ali pa tako pustolovska ali pa tako zgodovinsko napeta, da čtiva ne bi mogel odložiti. Ihan pritegne tako, da šokira, ali pa tako, da se bralec neizmerno čudi, ali pa celo tako, da se bralcu zdi, da bi na posameznih mestih moral avtorju nemudoma pritrditi ali ugovarjati.
Šokanten je že jezik, ki je skoraj dosledno vulgaren in prostaški; a da Ihan lahko izrazi to, kar mu leži na duši, se je, menim, odločil za pravilno besedišče. Kljub temu, da sem sama prepričana, da pesniška svoboda ni zgolj floskula, ampak neodtuljiva pravica tistega, ki piše, me raba vulgarizmov največkrat moti tako zelo, da tako čtivo odložim. Pri Ihanu pa se zdi, da so ravno vulgarizmi najbolj povedni, ker z njimi pisatelj posnema naravni govor. Hvalnica rešnjemu telesu se namreč bere tako, kot da pripoved kar vre iz pisateljevih ust, brez nepotrebnih olepšav in z besediščem, ki utegne koga tudi odvrniti od branja.
Šokantna pa je seveda tudi vsebina. Ihan o odnosih med ljudmi – naključnih, vsakdanjih, pa tudi intimnih – govori odkrito in brez sprenevedanja. Pri tem brez pomisleka razgali tudi sebe, kritično spregovori o svojem odnosu do sebe in drugih, predvsem najbližjih, in skuša skozi to pripoved, se zdi, popraviti tisto, kar je počel narobe. Pisatelj se v svojem razmišljanju dotakne še cele plejade drugih stvari; tako, na primer, pripoveduje o problemih svojih pacientov (Sama sem prepričana, da hoče s tem bralca odvrniti od napačnih življenjskih stilov.), razmišlja o denarju, primerja ameriški in slovenski zdravstveni sistem, opiše zgodovinsko vlogo slovenske matere pri vzgajanju in oblikovanju mehkužnega Slovenca. Svoje mnenje dosledno izraža ostro, kritično in neposredno.
Mene je knjiga navdušila. Zdi se mi, da je na vsaki strani, domala skoraj v vsaki vrstici, pisatelj natrosil toliko izhodišč za takšna in drugačna razmišljanja, da bom knjigo zagotovo še večkrat vzela v roke.
Ivana Šikonija
______________________________________________________
Knjiga je avtorjev pogled na človekovo zdravje. Malo presenetljivo, provokativno vendar iskreno.
Po vrnitvi iz Amerike, kjer je delal kot patolog in zaslužil več kot dovolj denarja za odprtje svoje ordinacije, se ukvarja s seciranjem človekove psihe. Brez zadržkov, ki naj bi jih imel kot zdravnik, pripoveduje o svojih pacientih in njihovih težavah. Predpisuje jim tek in disciplino kot zdravilo, velikokrat omeni, da bi moški moral biti „ bolj moški“, žensko pa daje v nič. Ima prav, zna pa tudi pretiravati.
Vpleta tudi zgodbo svojega brata. Uspešen podjetnik, ki pa ga kriza potegne s seboj. Ker pa njegova žena ne prenese manj dobrin, kot jih je imela v boljših časih, svojega moža spravi v „ mišjo luknjo“. Je res njegove obupanosti kriva ona?
Urška Škrabl
__________________________________________________________
Žal knjige ne bodo brali ljudje, ki bi jo morali; kajti oni tako ali tako ne vidijo možnosti o obstoju drugačnega pogleda na svet. Žal so zaverovani v svoj prav in le njihov pogled na svet je tisti, ki nekaj šteje. Jih je možno spremeniti? Ne. Samo upamo lahko, da jih bodo življenjske situacije privedel do tega, da bodo uvideli tudi drugačne slike življenja.
Sem se pa med branjem spraševala, čemu je potrebno toliko prostaških besed v besedilu. Če g. Ihan misli, da se bo s tem približal bralcu, se po mojem mnenju, moti. Sem mnenja, da je v življenju izrečenih že preveč neprimernih besed in zato bi jih lahko pisci izpustili, kljub svobodi govora.
Med drugim se mi je porajalo vprašanje, čemu se je g. Ihan odločil za poklic zdravnika, če ga pacienti spravljajo ob živce.
Nadalje mi ni jasno, zakaj g. Ihan piše o sebi kot o tako slabem človeku, človeku brez vrednot; mogoče je res takšen, ali se le pretvarja? O večini svojih napak piše brez kančka obžalovanja, kot bi bil ponosen nanje in na svoje obnašanje. (Mogoče sem samo jaz tako začutila.)
Z veseljem sem prebrala zadnji del knjige, kjer le piše tako, kot da obstaja upanje, da bo spoznal sebe in vrednost svojega življenja in življenja drugih.
Katja Pristušek
