Select Page

MALI PRINC

Že na našem srečanju sem rekla, da mi je izmed knjig, za katere smo bili dogovorjeni tokrat, najbolj všeč Mali princ. Mislim namreč, da gre za delo, za katero nobeno obdobje ne bo moglo reči, da ga ne nagovarja, saj so stvari, o katerih govori, tako rekoč brezčasne. Poleg tega gre, kot sem tudi že rekla, za delo, ki ga lahko prebira vsaka generacija; otrokom je blizu zato, ker je tudi Mali princ otrok in ker se ta otrok obnaša tako, kot je lastno vsem otrokom; odrasle pa opomni in opozori na to, da so bili nekdaj tudi sami otroci, pa jih je življenje obrusilo tako, da so marsikaj otroškega opustili in pozabili.

V Malem princu je vsaka poved metafora, vsako vrstico je potrebno brati med vrsticami. Pisatelj nam že na začetku z risbama številka 1 in 2 pokaže, kako velik je razkorak med otroško domišljijo in racionalnim načinom mišljenja odraslih. Ko sem tokrat brala Malega princa, sta me ti risbi spomnili na eno od pesmi velikega Elvisa Presleya, v kateri pravi približno takole: »Le kdo lahko zazna trenutek, ko se poletje prevesi v jesen, in kdo lahko zazna trenutek, ko se ljubezen ohladi?« Zdi se mi, da bi lahko nekaj podobnega rekli tudi za razumevanje risbe številka 1: Nekje na poti odraščanja se je pripetil trenutek, ko v njej nismo več videli boe, ki je pojedla slona, ampak samo še klobuk. In sicer zato, ker smo pozabili lisičino modrost: Bistvo je očem skrito, gledati je potrebno s srcem.

Mali princ nas spomni še na nekatere druge stvari. Da je potrebno pri vprašanju, ki smo ga postavili, vztrajati toliko časa, da dobimo odgovor; da moramo otroku, ki je postavil vprašanje, nanj vedno odgovoriti; da moramo postavljati vsebinsko ustrezna vprašanja; da so nam ljudje in stvari ljubi tudi zato, ker smo jim posvetili veliko svojega dragocenega časa (tako kot Mali princ svoji cvetici); da moramo za to, kar nam je bilo dano in zaupano v varstvo (življenje, partner, otroci in naš mikrokozmos) odgovorno skrbeti (tako kot Mali princ za svoj neznatni planet), da… Vsekakor ena od knjig, ki človeku dajo misliti; in ena od tistih knjig, ki bi morale biti vedno na nočni omarici.

JONATAN LIVINGSTON GALEB

Zelo všeč mi je bil tudi Jonatan Galeb. Zaradi nekaterih stvari, s katerimi se tudi sama strinjam. Tudi jaz namreč mislim, da je moč avtosugestije skoraj brezmejna; strinjam se s tem, da popolnost nima meja in da je treba k njej strmeti v okviru svojih zmožnosti; truditi se torej na vsakem koraku po svojih najboljših močeh in se ne zadovoljiti s skromnim, če se da doseči več; se učiti celo življenje, sprejemati koristne nauke od tistih, ki so bolj izkušeni kot mi sami in svoje znanje in izkušnje nesebično posredovati naprej. Zelo všeč so mi tudi številne aluzije na Sveto pismo, ki so spretno vtkane v pripoved.

ALKIMIST

Alkimist pa mi, tako kot sem že rekla, tudi zdaj, ko sem ga prebrala drugič, ni bil všeč. Da pa ne bom v lepi slovenski maniri samo kritizerska, naj najprej napišem to, da sta mi bili všeč dve misli. Ta, da obstaja univerzalna govorica, ki presega sporazumevanje v posameznih jezikih. Čvrst stisk roke, topel pogled in prijazen nasmeh ne potrebujejo nobenega prevoda. Nekako se moram strinjati tudi z »znamenji«, ki jih sama razumem nekoliko drugače, bolj kot stvari, ki se nam, takrat ko se zgodijo, zdijo zgolj naključja, če pa jih premislimo v kontekstu razvoja dogodkov, se velikokrat zdi, da morda niso bila samo naključja. Sicer pa se mi zdi, da se Alkimist bere kot eden od instant priročnikov z nasveti o tem, kako biti srečen in zadovoljen. S to razliko seveda, da ima obliko leposlovja.

Ivana Šikonja

Dostopnost