Že res, da sta ata in mama
ena sama,
na srečo pa dedkov in babic je več,
teh, ki so s tabo v sorodu
pa še nekaj sposojenih vmes.
Že res,
da so si med sabo različni
kot noč in dan,
na srečo pa vsem isto je všeč,
kako vnukom, pravim in na posodo,
odkriti čim več otroštva čudes.
V okviru projekta Mavrica prijateljstva med generacijami smo ob Evropskem letu aktivnega staranja in solidarnosti med generacijami 2012 pripravili ustvarjalno družabno popoldne Prepletamo nitke. K sodelovanju smo povabili Univerzo za III. življenjsko obdobje Velenje, Dom za varstvo odraslih Velenje ter babice in dedke naših učencev – da bi skupaj preživeli čisto posebno in nepozabno popoldne. Galerija slik Video galerija
V skupnem ustvarjanju smo želeli združiti dve generaciji, ki sta si po letih res najbolj oddaljeni, a lahko druga drugi zelo veliko podarita. Starejši so s svojim znanjem, spoznanji in izkušnjami za mlajše dragocena zakladnica znanja in pomoči, še posebej, ker so prav zaradi svojih življenjskih izkušenj in časovne perspektive oboroženi s tistim, kar prezaposlenim in v večnem hitenju živečim staršem pogosto primanjkuje – z obilico potrpežljivosti, strpnosti in časa za svoje vnuke. A ko se življenja krog začne upočasnjevati in se čas res zdi daljši in na ostajanje, se včasih v življenje naseli tudi nedobrodošel gost – osamljenost, pomanjkanje mladostne energije in radoživosti. Te pa imajo otroci in mladi v izobilju.
Naše druženje je bila priložnost za izmenjavo vsega tistega, kar lahko druga drugi obe generaciji podarita, in izkušnja, kako lepo je, če ne le z besedami gradimo most med generacijami, ampak tudi stopimo po njem drug do drugega.
Učenci od 1. do 5. razreda so urico in pol ustvarjali in se zabavali s svojimi, ali pa za to priložnost “izposojenimi”, babicami in dedki.
Z babicami
in veziljami Univerze za III. življenjsko obdobje
so se navdušeno preizkusili v spretnosti šivanja in vezenja, med prepletanje nitk pa vpletli prijazen klepet dveh, včasih celo treh (ko so se pridružile še mame), generacij .
Prava športna borba se je razvnela na 1. antonijadi, na kateri so se pomerile ekipe dedkov in vnukov/vnukinj.
Po tekmovalni vnemi niso nič zaostajali varovanci Doma za varstvo odraslih, ki so se z učenci pomerili na Tončkovem turnirju v igranju Človek ne jezi se.
Dinamične plesalke Univerze za III. življenjsko obdobje pa so hitro ujele korak z mlajšimi in starejšimi plesalkami naše šole. Kako ubrano lahko skupaj zaplešejo, so pokazale na zaključni prireditvi.
Vezilje krožka Slovenske ljudske vezenine Spominčice iz Univerze za III. življenjsko obdobje so pripravile razstavo svojih vezenin, ob koncu ustvarjanja pa so dodali svoje izdelke tudi učenci in pokazali, kakšne male umetnine so ustvarili v tako kratkem času.
Neko posebno vzdušje topline, medsebojne čustvene naklonjenosti in ustvarjalne energije, ki se je čutilo v slehernem kotičku, kjer so potekale aktivnosti, se je še stopnjevalo na zaključni prireditvi, ko so se v glasbenih in plesnih točkah dobesedno prepletli glasovi in koraki obeh generacij, kar so gledalci – vidno ganjeni – nagradili z navdušenim aplavzom, pa tudi zapeli skupaj z nastopajočimi. Na zaključni prireditvi so skupaj z našimi učenci nastopili glasbeniki in plesalci z Univerze za III. življenjsko obdobje:
– pevska skupina (mentorica Tadeja Cigale)
– kitaristke (mentor Franjo Jurovič)
– godba na pihala / veterani (mentor Aljoša Pavlinc)
– električne klaviature (mentor Frenk Kadliček)
in plesalke salse, ki so zaplesale skupaj z našimi učenkami.
Ubrano petje MoPZ Društva upokojencev Velenje, ki so mu v odgovor pritegnili glasovi naših učencev – pevcev glasbenega krožka, so gledalci že med petjem nagradili z navdušenim ploskanjem.
Nitke in note so s starejšimi glasbeniki in plesalkami ves čas prepletali naši učenci. Poleg starejših plesalk s trakovi so nastopile še mlajše – Veveričke.
Kako jim gredo izpod nog plesni koraki, so pokazali tudi prvošolci
in učenci 2. razreda.
Pevci OPZ pa so dokazali, da se da prav lepo zapeti ob spremljavi pihalne godbe.
Veliko število babic in dedkov, ki so se odzvali povabilu, nasmejani obrazi in mnoge pohvalne besede, predvsem pa skupna ocena obeh udeleženih generacij (pa tudi staršev), da so skupaj preživeli lep, bogat popoldan, je največja potrditev, da so takšna druženja pomembna in potrebna.
DEDKI IN BABICE, PRAVI IN “IZPOSOJENI”, ŠE BOMO SKUPAJ USTVARJALI IN SE ZABAVALI – TO JE OBLJUBA VAŠIH VNUKOV, UČENCEV NAŠE ŠOLE!
