Select Page

Gustave Flaubert: GOSPA BOVARY

 

Začetek zgodbe je mogoče malo dolgovezen, a ko se Emma in Charles poročita se zgodba začne slikovito odvijati. V besedilu so zanimive primerjave, lepi opisi. Ob prebiranju zgodbe se ti zdi, da si tudi sam del nje.

Charles je bil drugačen otrok, kasneje moški. Marsikdo se je norčeval na njegov račun. Vendar je postal zdravnik in se poročil, vendar v zakonu ni bil zadovoljen. Žena je bila ljubosumna, nič kaj ljubeča. Zelo hitro je umrla.

Charels spozna Emmo in se z njo poroči.

»Bil je torej srečen in brez vsakih skrbi. Obedi v dvoje, večerni sprehod po glavni ulici, drsenje dlani prek njenih pentelj, pogled na njen slamnik, obešen na okensko kljuko, in še toliko drugih stvari, za katere Charels ni nikoli niti slutil, koliko užitka prinašajo, je zdaj zanj sestavljalo neprekinjen tok sreče…« Ob podobnih odstavkih se človek kar vrne v čas svoje prve zaljubljenosti…

Emma misli, da je našla srečo ob Charlesu, vendar se čuti prazno, ne ve kako naj izrazi nemir, ki je v njej. Ima vse, vendar hoče več, v bistvu pa ne ve kaj hoče – ljubezen iz romanov, ljubezen, ki ne obstaja. Zaradi osebnega nezadovoljstva pada v depresije.

Mož vidi rešitev v selitvi.  V tem času ugotovi, da je noseča.

Zakaj se je Emmi to dogajalo? Bila je nezadovoljna sama s seboj, s svojim življenjem, mogoče nemočna, da bi kaj spremenila. Lahko bi se skušala vsaj približati možu, a ona sanja in hrepeni o neki ljubezni…

Zbliža se s pisarjem Leonom, v njem vidi ljubimca, prepozna vse, kar ne dobi pri možu.

Charles nič ne sluti, on pridno opravlja poklic zdravnika, večer prihaja utrujen domov. (Res ni bilo časa za zbliževanje.)

Emma si nadane masko skrbne žene, matere, gospodarice, a v sebi trpi, postaja občutljiva na malenkosti. Sama pri sebi za svojo nesrečo krivi moža. ( Sam si svoje sreče kovač. Lahko je krivdo zvaliti na drugega.)zaradi drugih se je pretvarjala, kako je srečna. ( Kje je tu iskrenost? Kakšna neumnost, da nisi to kar si! Žal se tudi danes velikokrat pretvarjamo zardi drugih.)

Med tem pisar Leon ne dobi vrnjene ljubezni in se odpravi v Pariz.

Na vrsto pride drugi moški – ženskar Rodolphe. Emma podleže njegovim čarom, besedam.

Debata o dvojni morali:

» Ah! Ko pa sta dve morali! Je odvrnil. Malenkostna, splošno sprejeta, ljudska morala, ki se ob vsaki priliki obrača, kriči na vse grlo, vrvi po nižinah, čisto pri tleh, tako kot ta truma bebcev, ki se je zbrala tu spodaj. Druga, večna morala, pa je vse okrog nas in nad nami, kakor pokrajina, ki nas obdaja, kot modro nebo, ki nam daje luč.« (Še danes je tako oz. podobno.)

Emma ve, da ne bi smela podleči, a si govori, da je dovolj trpela in da si zasluži vsaj malo ljubezni. (Trpela je toliko, kot je želela, vsaj malo ljubezni- ima je ogromno, a to ni dovolj za njo.) Sedaj je srečna, uresničilo se ji je vse, kar je »videla » v knjigah. Ima ljubimca. Obiskuje ga skrivaj. On jo svari, da bo ob dobro ime, a ji je vseeno. Veza traja nekaj časa, nato se ohladi z njegove strani, saj ugotovi, da mu je Emma čisto predana. Seveda sama to opazi, ji je žal, da se je spustila v to.

Medtem Charles opravi zahtevno operacijo, zato, da bi si pridobil ugled, sloves. Žena ga sedaj obožuje ( Žal ne zaradi njega, temveč zaradi tega, ker bo slaven zdravnik – nizkotno!)

A stvar se ne konča dobro in Charles zgubi ugled. V tem trenutku ga žena zasovraži. (Kakšna oseba je Emma? Namesto, da bi mu stala ob strani, ga sovraži. Spet se kaže njeno nezadovoljstvo s samo seboj. Želi si, da bi bila ugledna, spoštovana zavoljo moža. Sama za to ne naredi ničesar. V tistih časih  se je bilo težko ženski uveljaviti, a kljub temu bi lahko bila drugačna. Njeno nezadovoljstvo se kaže na vsakem koraku.)

Spet se preda ljubimcu in želi zbežati z njim, a on jo pusti na cedilu. Pade v depresijo. Ko si opomore je nekaj časa spet normalna, ljubeča žena. Spet sreča pisarja Leona in se zaplete v razmerje z njim. Išče razloge, da lahko odhaja z doma. Hkrati se vedno bolj zadolžuje in na koncu ji sledi rubež. Charles do konca ne sluti ničesar. ( Tudi on je malo čuden, da ne opazi sprememb na ženi, da ne skuša več časa preživljati z njo…)

Emma ni dovolj močna, da bi možu razodela resnico, vzame arzenik in umre. Mož jo še na smrtni postelji ljubi.

Emma je imela prebliske, da ne dela prav, ko je varala moža in se zadolževla, a njena narava je močnejša od uma. Zdi se, da sta v njej skriti dve osebnosti. Konec koncev bi se ti še ubožica zasmilila, a kot sem že dejala: vsak ima svojo usodo v svojih rokah. Najlaže je krivce iskati drugje, le pri sebi ne. Spoznati lastne napake in jih skušati popravit, to dela človeka velikega.

KATJA OMAN

Dostopnost