Select Page

Maupassant: NJENO ŽIVLJENJE

Slikoviti opisi pokrajin, naravnih pojavov, dogodkov, oseb; lepa beseda; z lahkoto se vživiš v zgodbo.

Veliko resničnih dejstev, npr. o tem, kako se vsaki dan motimo o značaju ljudi,; v zgodbi je veliko življenjskih resnic npr. kako se hitro navadimo na določene stvari, čeprav smo sprva začudeni…

Skratka še ena knjiga vredna našega časa.

Jeanne hči bogatih starše, sanja o idealnem moškem in idealnem življenju.

» In tako dolgo je sanjarila, dokler ni mesec končal svoje poti čez nebo in izginil v morju. Zrak je postajal hladnejši. Na vzhodu je bledelo obzorje. Na kmetiji na desni je zapel petelin, drugi so mu odgovorili s kmetije na levi. Zdelo se ji je, da prihajajo skozi stene kokošnjakov njihovi ohripeli glasovi od zelo daleč. In na neizmernem oboku neba, ki se je neopazno svitalo, so izginjale zvezde. Nekje se je prebudil ptičji ščebet. Iz listja se je oglašalo sprva plaho žvrgolenje, potem se je opogumilo, postalo veselo drhteče in se širilo od veje do veje, z drevesa na drevo…. Cela gora škrlatnih oblakov, skritih deloma za velikim drevoredom topolov, je metala krvavo luč na prebujeno zemljo. In trgajoč počasi bleščeče se oblake, posipajoč z lučjo drevesa, ravnino, ocean in vse obzorje, se je prikazala velikanska, plameneča obla…«

Spozna vikonta de Lamar, se zaljubita in poročita. Pred poroko je bil vikont zelo nežen, romantičen, že na poročno noč je vsa romantika zbledela. Nihče je ni dobro »pripravil«, kako bo potekala poročna noč (oče ji je skušal na grobo nekaj povedati, vendar to ni bilo dovolj.) Vloga matere odpovedala, skozi celotno zgodbo je mati v ozadju.

 

»In med seboj in njim je čutila nekak zastor, ne kako pregrajo, in prvikrat je opazila, da dva človeka nikoli ne prodreta drug drugemu do dna duše, do dna misli, da stopata sicer vštric, včasih objeta, a nikoli združena v večno samo.«  Zelo hitro je spoznala resnico življenja.

Ugotovila je, da se razlikujeta kot noč in dan, ona občuduje naravo, je srečna ob najpreprostejših rečeh, on tega ne razume. ( dokaz, da sta se prehitro poročila – po treh mesecih.) Vseeno škoda, saj so se nekateri morali poročati tako kot so želeli starši, ne da bi se bodoča mož in žena poznala, v tem primeru, pa so upoštevali njeno željo, a ker je ljubezen večkrat slepa, se je zgodilo, kar se je.

Po poročnem potovanju njena sreča izpuhti. Ugotovi, da nima kaj za delat, ne uživa več v sprehodih, prevzame jo žalost, razočaranje. Tudi družina ji ni pomenila to, kar ji je prej. Čez čas se uda v usodo in sprejme življenje, čeprav ji je ves čas nekaj manjkalo, a ni vedela kaj. (podobnost z Emmo iz romana Gospa Bovary).

» Polagoma je potihnila bolečina, ki je vzbujala Jeanni misel na daljne dežele. Navada je pokrila njeno življenje s plastjo vdanosti, podobno apnenčasti prevleki, ki jo nekatere vode odlagajo na predmetih, in spet se je rodilo v njenem srcu nekakšno zanimanje za tisoč neznatnih stvari vsakdanjega življenja, skrb za preprosta, nepomembna, vsakdanja opravila. V njej se je razraščala neke vrste zamišljena otožnost, neko nejasno razočaranje nad življenjem…«

Mož se ji sploh ni več posvečal, hodil je mimo nje, spal je v svoji sobi, posvečal se je gospodarskim zadevam.  Bila je začudena,  a ni preveč trpela. Skrbelo jo je, ali ga ljubi, ali on ljubi njo.

Ugotovi, da jo vara, ugotovi, da ima otroka s služkinjo. Ko to izve, je tudi sama noseča. Vse pove očetu in materi. Pokličejo župnika, da je priča in razsodnik. Služkinja vse prizna. Baron-oče zeli vikonta izgnati, a ga župnik prepriča, da to počnejo vsi moški in naj mu oprosti in enako svetuje Jeanne. (Groza!!! Diskriminacija moških! Če bi bila župnik ženska, bi bilo najbrž drugače. Kako lahko odobravajo takšno početje in se delajo, kot da ni nič narobe, kje je iskrenost, poštenje…)

Pride čas poroda. Pri porodu je prisotna babica, ki je hkrati tudi mrliška varuhinja (nasprotje rojstvo:smrt; začetek:konec). Pri porodu misli na služkinjo in preklinja boga glede pravičnosti. Opazovala je moža ob postelji in se spomnila kako ravnodušno je gledal služkinjo, ko je rojevala in enako sedaj gleda njo.

Ob rojstvu otroka čuti neizmerno srečo, ljubezen. Ve, da ga bo vedno ljubila in njeno življenje dobi spet smisel.

V vas pride nov župnik, ki povzroči veliko nesoglasij. Grofu pove, da ga žena vara z vikontom, ta ju pošlje v smrt.

Ostanejo ji še sin, oče in teta (mati prej umre). Vsi pretirano skrbijo za sina, ga ne pošiljajo v cerkev, ker ne odobravajo župnikovega početja, s tem požanjejo neodobravanje sokrajanov. Baron prepriča hči, da pošlje sina v gimnazijo.

Sin ne konča šole, povsod se zadolži in spravi mater na rob propada, saj mu ona vedno znova pošilja ogromne vsote denarja. Baron in teta med tem umreta. Ko ostane Jeanne sama se k njej vrne služkinja ( ki ima otroka s pokojnim možem). Le ta vzame stvar v svoje roke, reši, kar se rešit da, prepriča Jeanne, da sinu ne pošilja več denarja in da se preselita v manjšo hišo.

Jeanne želi, da bi se sin vrnil, zato ga gre iskat v Pariz, a ga ne najde. Čez čas dobi sinovo pismo, v katerem ji pove, da je dobil otroka za katerega ne more skrbeti, njegova ljubica umira in da naj pride po vnuka. Služkinja gre po otroka in ga pripelje domov. Sin se jima bo pridružil čez par dni. Jeanne srečna, ker bo spet imela sina in še vnukinjo. Bila je srečna, ker je sinova ljubica umrla (Ves čas je njo krivila, da sina ni domov. Ni razsodno razmišljala, ni razmišljala, da je otroka preveč razvajala, želela ga je prikleniti nase, ko je bil sin »svoboden«, je pobegnil stran od doma.)

Jeanne je nesrečna oseba, a marsikaj bi lahko spremenila, če bi imela voljo, moč oz. če bi živela v današnjem času (zgodba se doga ja v 18. stoletju). V takratnih razmerah se najbrž res ni dalo veliko spremeniti, zato se je vdala v usodo.

Služkinja ji lepo pove, da ni imela najbolj nesrečnega življenja glede na tiste, ki celo življenje opravljajo dnino in na stara leta revni umrejo- ti pa res nimajo kaj od življenja.

KATJA PRISTUŠEK

Delite s prijateljiShare on Facebook