Guy de Maupassant, Njeno življenje
» Vedela je samo, da ga bo oboževala z vso dušo in da bo on njo nadvse ljubil. Sprehajala se bosta v večerih, kakor je tale, pod lesketajočim se prahom, ki pada od zvezd. Šla bosta z roko v roki, prižeta drug k drugemu, poslušala, kako jima bije srce, čutila toplino svojih ramen, prepletala svojo ljubezen z milo jasnino poletne noči, tako združena, da bosta že samo s silo svoje ljubezni zlahka prodrla drug drugemu v najskrivnejše misli.«
S takšnimi opisi nas De Maupassant na začetku romana popelje v sanjski svet glavne junakinje, lepe, uglajene in plemenite sedemnajstletnice Jeanne Le Perthuis des Vands. Po letih življenja za samostanskimi zidovi, kjer so si mladoletnice očitno krajšale čas tudi z romantičnimi sanjarijami, se z mamo in očetom naseli na posestvu Topolovo, kjer protagonist njenega sanjarjenja kmalu postane privlačni vikont Julijan de Lamar. Ker se Julijan zna prikupiti tudi baronici in baronu des Vands, sta Jeanne in Julijan kmalu zaročena in tako hitro poročena, da Jeanne nihče, niti njena mati, ne utegne povedati, da življenje v zakonu velikokrat nima nič skupnega z romantičnimi sanjarijami. In čeprav se Jeannina naklonjenost do Julijana razodeva v razmišljanjih, kakršno je na primer tole: » Ali je to res On, od tisoč skrivnostnih glasov obljubljeni ženin, ki ga je bila neskončno dobra previdnost privedla na njeno pot? Ali je to res zanjo ustvarjeno bitje, ki naj bi mu posvetila svoje življenje? Sta onadva tista, od usode določena, katerih medsebojna nagnjenja naj bi se združila, se tesno objela, se nerazdružljivo prepletla in rodila ljubezen?«, je že poročna noč hudo in grenko razočaranje, v katerega se, razen z nekaterimi krajšimi prekinitvami, izteče ves njun zakon. Potem ko si Jeanne opomore od spoznanja, da je Julijan že v času dvorjenja imel razmerje s sobarico Rozalijo, in potem, ko se sprijazni z dejstvom, da je bila njegova ljubezen do nje kratkega veka in da so v njegovem življenju druge ženske, Jeanne vso svojo čustveno energijo usmeri v sina, ki ji verjetno vsaj deloma nadomesti tisto, česar ne more dobiti pri soprogu.
Ali bi lahko bilo drugače? Ali je možno, da tako nekompatibilna individuuma izgradita uspešen in harmoničen odnos? Povsem nemogoče v tistih časih in morda nekoliko manj nemogoče v današnjih, ko je bilo o reševanju zgoraj omenjenega problema napisane že nepregledno veliko literature in se je po pomoč in nasvet moč zateči k najrazličnejšim strokovnjakom. Kaj bi utegnili svetovati Julijanu? Zagotovo več taktnosti, več uvidevnosti in manj moške ležernosti v trenutkih, ko se od moškega pričakuje, da bo razumel žensko dušo. In kaj bi morala narediti Jeanne? Vsekakor prizemljiti svoja sanjarjenja in pričakovanja, svojega zadovoljstva ne pogojevati izključno z odnosom drugih do nje in v življenju poiskati še kaj, kar bi lahko pritegnilo njeno pozornost (Sama bi ji vsekakor svetovala prebiranje dobre literature.).
Ali je roman vredno prebrati? Vsekakor, saj ponuja vrsto iztočnic za razmišljanje in odstira odnos, v niansah katerega se lahko prepozna marsikdo. Čeprav je dogajanje postavljeno v čas, ki je preteklost, je De Maupassant še vedno aktualen ter kritičen in neizprosen opazovalec in presojevalec. V vseh pogledih pač tipičen predstavnik realizma, v nekaterih še posebej kruto podrobnih opisih pa že spogledovalec z naturalizmom.
IVANA ŠIKONJA
