Select Page

klki1000111
Življenje ni večno in vsaka minuta je dragocena. Če bi se ljudje sprijaznili s tem, da smo tu le začasno, bi marsikatero reč v življenju jemali manj tragično,«
je dejala pesnica Neža Maurer na večernem pogovoru v Knjižnici Velenje, katerega so se udeležile osmošolke, ki gojijo čut za lepoto slovenskega jezika.

»Dandanes, ko ves svet hlepi le po navidezni dobroti, so te njene besede še bolj preroške.

Vsakdo bi jih moral nositi kot beneški cekin, zašit v robu lahne obleke, ki naj jo razmrši le blagodejen veter, kakršen veje iz Nežinih oči. Ki so videle marsikaj, še bolj pa hrepenele po tistem, kar nosijo v sebi le redki: mavrico, ki more onežiti svet.«

Neža Maurer

Od mene k tebi

Lahko si sposodiš
belo krilo in rdeč pas,
lahko si sposodiš
sandale in torbico,
lahko se z mojim nasmehom
odsmeješ na ulico,
se z mojim hrepenenjem
zaziraš v mimoidoče,
z mojim glasom
rečeš »da« ali »ne«.
Vse si lahko sposodiš,
odneseš v svoje življenje.
Le dušo
moraš imeti svojo.(Milan Vincetič)

Majski večer, ko je pesnica delila z nami svoje pesmi in občutja, bo še dolgo bogatil naš spomin.
In prav to nas zmeraj znova očara – in čara – v tem življenju.

Nevenka Hvalec, učiteljica slovenščine

Delite s prijateljiShare on Facebook