Select Page

Untitled document

J. D. Salinger, Varuh mlade rži

Holdnov strah pred spremembami

Strah pred spremembami je vse človeški in star verjetno toliko, kot je staro človeštvo samo. Sprememb se najverjetneje bojimo prav zaradi njih samih, zaradi sprememb torej, ki bi jih utegnile prinesti v naša življenja: v naše počutje, v ugodje vsakodnevne rutine, v naše odnose z najbližjimi, prijatelji in sodelavci. Po drugi strani so spremembe prav gotovo potrebne. Z njihovo pomočjo lahko uredimo tisto, kar v našem življenju ni dobro, in naredimo kakovosten korak naprej. Izjemni posamezniki pa so s premagovanjem lastnega strahu pred spremembami in razbijanjem predsodkov drugih pred njimi nič manj kot omogočili razvoj in napredek človeštva.

Ali je Holdna strah sprememb? Kljub dejstvu, da je Holden izrazit individualist, je več kot očitno, da ga s človeško družbo veže vsaj ta univerzalni strah. V čem se kaže Holdnov strah pred spremembami? Večina njegovega razmišljanja se napaja ob dogodkih in osebah iz preteklosti in razen malenkostne izjeme v zadnjem poglavju Holden o prihodnosti sploh ne razmišlja. Holden živi v udobni in dobro znani preteklosti in ga je strah prihodnosti, ki bo zaradi situacije, v kateri se je znašel, morala nujno biti drugačna. V preteklosti ne živijo samo D. B., Phoebe, Jane in gospod Antolini, ampak tudi ljubljeni Allie, ki ga v prihodnosti ne bo. Jane je naslednji dokaz Holdnovega strahu pred spremembami. Holdnu očitno veliko pomeni in ga nanjo vežejo nepozabni spomini; njegovo odlašanje telefonskega klica skozi roman zato postaja že skoraj nevzdržno. In spet zato, ker ga skrbi, da bi se Jane utegnila spremeniti, on pa izgubiti spomin na prijetno epizodo iz svoje preteklosti. Holdnov strah pred spremembami dokazuje tudi njegova skrb za račke iz parka. Če bo pozimi za račke lepo poskrbljeno, potem bodo te spomladi spet na svojem ribniku in krog, v katerem ni prostora za bistvene spremembe, bo sklenjen. Morda lahko njegov strah pred spremembami opazujemo tudi v navdušenju nad nunama. Že po definiciji so velike spremembe v življenju nun skoraj nemogoče, poleg tega so nune del sistema rimo katoliške cerkve, ene najbolj okostenelih institucij na svetu. In nazadnje morda še tale misel. Holden si s svojim vedenjem na vso moč prizadeva dokazati, da se je s spremembami, ki jih zahteva prehod otroka v moža, spopadel zelo suvereno. A bolj kot poskuša biti odrasel, bolj je očitno, da ga je »odraslosti« in sprememb, ki jih ta prinaša, v resnici na smrt strah.

Ali bo Holdnu svoj strah uspelo premagati? Roman se konča tako, da avtor na to vprašanje ne odgovori. Morda si razplet lahko »napišemo« v skladu s svojimi lastnimi nazori in izkušnjami. Zakaj torej ne biti optimističen in drzno pričakovati, da bo Holdnu uspelo uvideti nujnost sprememb v lastnem življenju? In celo še drzneje upati, da bo njegova izkušnja spremembe potrdila misel starih Rimljanov: Variatio delectat?    

IVANA ŠIKONJA

Delite s prijateljiShare on Facebook