Tudi v tej knjigi se Feri Lainšček pokaže v luči mojstra pisane besede, njegov jezik je tekoč, dobro razumljiv, zanimiv.
To je bila moja prva knjiga z vsebino o ciganih, ki sem jo prebrala. Moram reči, da se me je dotaknila in mi dala za misliti.
Kaj me je pritegnilo?
– Njihovo večno potovanje, nikjer se ne ustalijo (ko se jim prikaže četrti žebelj, poberejo šila in kopita in že se selijo/bežijo).
– Povezanost družinskih članov (držijo skupaj v pravem pomenu besede, v dobrem in slabem).
– Njihova miselnost, da ne smejo od življenja pričakovati ničesar.
– Zavedajo se, da so cigani in bodo cigani ostali.
– Cigani se zavedajo svojih napak, so kritični do sebe, a pač takšni so. Mislijo, da je to pač njihova usoda.
– Verovanje v skupno cigansko usodo.
– Pojmovanje besede »nedotakljivi«, oče jo razlaga, da so cigani nepremagljivi; sin jo razume, kot da se jih nihče ne dotakne, ker kot da so kužni.
– Močna čustva očeta do sina in sina do očeta ( za navidezno »skalo« so mehki, ranljivi).
– Viden napredek drugačne miselnosti vnuka (»Človek vse, kar si na tem svetu vzame, plača s samim seboj, plača z močjo, razumom, dušo, včasih tudi z življenjem.«).
Katja Oman
