Verjamem, da si vsak izmed nas želi biti iz dneva v dan boljša verzija sebe. Kakšen dan nam to uspeva bolje, kakšen dan malo manj. Kaj lahko storimo, da bo več tistih dni, ko nam bo uspevalo bolje? Enostavno. Skušajmo nadzorovati svoje misli. Večkrat na dan se vprašajmo: » O čem sedaj razmišljam? Kako se pri tem počutim?« In če se pri tem počutimo slabo, prepoznamo misel, se ji zahvalimo in jo spustimo, jo odslovimo. Na njeno mesto prikličemo drugo misel ob kateri se bomo počutili prijetno. Npr.: »Tega ne zmorem.« Ob tem se ne počutimo dobro. Zato misel prepoznamo, se ji zahvalimo, jo spustimo, odslovimo. Nadomestimo jo z mislijo: »Zmorem, potrudil se bom.« Seveda bo potrebna vaja. A vse se da, če se hoče.
Ne pozabite, na svetu ste zato, da ste srečni! In ne pozabite, v vas se skriva čudovita moč in potencial, ki komaj čakata, da prideta na plano!
Ste kdaj razmišljali o porazu? Seveda. Vsi smo. Ali se zavedate, da je poraz le utvara? Kako, me sprašujete? Nihče ni nikdar v ničemer poražen. Vse, kar storimo, povzroči določeno posledico. Če se poskušamo naučiti, kako podati ali braniti žogo pri nogometu ali rokometu, na primer, pa nam to ne uspe, smo žogo zgrešili, takrat nismo poraženi. Enostavno povzročili smo posledico. Kadar dobite slabšo oceno, niste poraženi, ne, povzročili ste posledico. Resnično vprašanje se skriva v tem, kaj storimo s posledicami, ki jih povzročimo. Pri nogometu ali rokometu bi lahko jamrali, da smo poraženci, lahko pa rečemo: » Daj, podaj še enkrat in še enkrat.« Dokler nam ne uspe. Pri ocenah lahko tarnate, da se vam je zgodila krivica, da je snov težka, da niste imeli časa. Lahko pa se usedete za knjige in se snov naučite in ocene popravite.
Poraz je sodba. Je zgolj mnenje. Izhaja iz naših strahov, ki jih je mogoče odstraniti z ljubeznijo. Ljubeznijo do samega sebe. Ljubeznijo do tega kar počnemo. Ljubeznijo do drugih. Ste že slišali staro modrost: » Strah je potrkal na vrata. Ljubezen je odprla in zunaj ni bilo nikogar.«
Ne pozabite, na svetu ste zato, da ste srečni! In ne pozabite, v vas se skriva čudovita moč in potencial, ki komaj čakata, da prideta na plano!
Novo šolsko leto, novi izzivi, nove priložnosti, nova znanja, nove izkušnje, nova spoznanja … Vse to in še več nas čaka. Da bo leto, ki je pred nami takšno, kot si vsi želimo, je prav, da smo odprti. Kaj to pomeni? Da odpremo svoj um vsem možnostim, da se upremo kakršnim koli prizadevanjem, ki nas skušajo potisniti v predalčke in si dopustimo, da smo optimisti, ki verjamemo, da bo vse v redu. Seveda ne samo po sebi, potrebno se bo potruditi, a mi to znamo, saj smo Aškerci!
Poiščimo priložnosti in opazujmo drobne čudeže, kako na primer iz semena zraste mogočna rastlina. Tako se bomo razvijali tudi mi. Imejmo odprt um na vsakem koraku. Odprt um nam omogoča raziskovati, ustvarjati in rasti. Kadar svoj um zapremo, mu onemogočimo rast, ustvarjanje, raziskovanje in še marsikaj. Zato odprimo svoj um lastnim, neomejenim zmogljivostim!
Michelangelo je nekoč dejal: «Najhujša nevarnost ni v tem, da bi gojili previsoke upe, ki jih ne bi bili zmožni izpolniti, temveč, da bi bili vaši upi prenizki, da bi jih izpolnili.«
Ne pozabite, na svetu ste zato, da ste srečni! In ne pozabite, v vas se skriva čudovita moč in potencial, ki komaj čakata, da prideta na plano!
Za zadnjo Aškerčevo lučko sem izbrala besede svetovnega izumitelja Nikole Tesla, ki pravi tako:
»Potrebno je delati dobra dela do onemoglosti. Vesolje (Univerzum) je potrebno zasipati s takšno količino dobrote, kot smo zmedeni s količino zla na svetu.
Potrebno je delati dobro do meje norosti. In čez njo. In tudi ko ni razloga, je potrebno delati dobro. Namerno, vsak dan nekomu ogreti srce in dušo. Potrebno je zmesti Vesolje (Univerzum).
Treba je delati dobro tudi, ko se dobro ne vrača. Potrebno je. Kljub vsemu. Potrebno je, ker je to edino in ker nič nima smisla. In ker je edini udarec za nesmiselno – ta dobrota. Potrebno je delati dobro tudi, ko pomislimo, da delanje dobrega nima smisla. Samo nesmiselno dobro diši na smisel. Polna, čista dobrota, brez vsakega smisla…«
Dragi Aškerci, verjamem, da nam je letos uspelo narediti korak bliže k svojim ciljem, sanjam s tem, ko si dovolimo biti takšni kot smo, ko se sprejemamo takšne kot smo, ko delamo dobra dela brez, da pričakujemo kaj v zameno.
Vztrajajmo, še naprej iz dneva v dan in si dokažimo, da zmoremo!
Ne pozabite, na svetu ste zato, da ste srečni! In ne pozabite, v vas se skriva čudovita moč in potencial, ki komaj čakata, da prideta na plano!
Danes vam želim predstaviti razliko med dvomom in vednostjo, torej med tistim, kar resnično veste in tistim v kar dvomite.
Vsi vemo, da se dvom kdaj prikrade v naše misli, velikokrat po nepotrebnem. Poglejmo zakaj. Mogoče imate prepričanja, da nekaj ne zmorete, da niste za to ali drugo stvar, da nima smisla, da sploh poskusite, saj vam ne bo uspelo. Včasih poveste, kaj je možno in kaj ne. Na osnovi česa? Na osnovi vaših ali tujih prepričanj? Ker vi tako menite ali o tem menijo tako drugi ljudje?
Zapomnite si nekaj: » Kakšne so tvoje misli, takšen boš ti,« je rekel dr. Wayna Dyerja. Dejansko postanemo tisto, o čemer vse dni razmišljamo. In če razmišljamo, da nekaj ne zmoremo, potem tega res ne bomo zmogli.
Kje se skriva rešitev? Spoznati je potrebno razliko med vednostjo ali spoznanji in domnevami, mnenji. Kaj to pomeni? Mnenja nam posredujejo drugi in mi smo tisti, ki se odločimo ali jih bomo sprejeli ali ne. Vednost je tisto, za kaj sigurno vemo, da je res. Na primer, vemo, da znamo voziti kolo, da znamo brati, risati, plavati, računati, hoditi, teči in še bi lahko naštevala.
In kje je zdaj zanka? Kadar sprejmemo neko mnenje in o njem nimamo trdnega znanja, je z njim povezan dvom. Ta dvom je sicer skrit, a obstaja in bo prišel na plano, ko boste nekaj želeli preizkusiti in vam bo nekaj oz. neka misel rekla:« Ne verjamem, da ti bo uspelo. Ne vem, če je to za tebe. Tega se raje ne loti. Še nikoli ti ni uspelo.« In tako najbrž ne boste poskusili. Prav tako se ne boste zavedali, da se zadeve ne boste lotili zato, ker vam je nekdo drugi podal neko mnenje in zaradi tega se je v vas naselil dvom.
Za razliko od mnenj, vas spoznanja, vedenja nikoli ne bodo pustila na cedilu. Tudi če dalj časa ne boste brali ali računali, boste še vedno znali črke povezati v besede in besede v stavke in stavke v zgodbo. Ali števila sešteti, odšteti, množiti, deliti. Tudi če dalj časa ne boste plavali, ko boste po dolgem času skočili v vodo, boste vedeli, kaj narediti, da se obdržite nad vodo. Zakaj? Ker v vednost ni vpleten dvom. Vi to enostavno veste, ker ste se naučili.
In če pomislite, kaj vse ste se že naučili, nekatere stvari res hitreje, nekatere malo počasneje, a naučili ste se jih; torej se lahko naučite tudi tistih, za katere ta trenutek dvomite, da je možno. Odvrzite dvom čez ramo in pojdite v akcijo, uspelo vam bo!
Ne pozabite, na svetu ste zato, da ste srečni! In ne pozabite, v vas se skriva čudovita moč in potencial, ki komaj čakata, da prideta na plano!
