Select Page

 

Gustav Šilih: BELI DVOR


No, pa sem spet prebrala eno čudovito knjigo… Res, krasna zgodba, vsaki situaciji in priložnosti primerno čtivo, tako za odrasle kot mladino. Branje je prijetno, vzgojno in čudovito zaokroženo z nekim dogajanjem v nekem času, da bi ga že v osnovi lahko uvrstili med obvezno čtivo tako v osnovni kot srednji šoli. Gre za čas, ki niti ni tako zelo oddaljen od našega, prav tako je kraj dogajanja skorajda jasen – le z drobnimi spremembami, ki si jih je avtor dovolil in le-te celotno delo poudarjajo kot roman.

 

Bolj kot gola vsebina pa me je pritegnil pridih domače zgodovine, ki zgodbo prijetno ovija skozi celotno branje. Ob spremljanju dolgoletnih prizadevanj glavnega junaka zgodbe Lovreka – na vsak način dobiti nazaj izgubljeno domačijo – se mi je v misli globoko usedel občutek pripadnosti in večne ljubezni do lastnih korenin. Mislim, da je napačno mnenje, da nam v današnjem času ničesar več ni sveto, da pozabljamo na svojo preteklost – ko vendarle z grenkobo ugotavljamo, da na lepo prihodnost ne kaže preveč računati… Brez preteklosti ne bi bilo sedanjosti, mi pa živimo tukaj in zdaj, in vsak po svoje in na svoj način se s hvaležnostjo oziramo nazaj, v pritajeni, večni želji – vrniti se, dobiti nazaj nekoč na videz izgubljeno – vsi smo namreč neki Lovreki, zelo različni, a skupna nam je pripadnost Belemu dvoru, domačiji slehernega od nas.

 

Seveda pa ne moremo mimo pastí in ovir, ki tako v tej knjigi, kot v resničnem dogajanju, v vseh časih našega življenja, trdovratno vztrajajo in se na vsak način hočejo obdržati v svoji poziciji. To so lakomnost, škodoželjnost, pohlep, zavist, grabežljivost, sovraštvo… Pa naj nas ta nabirka sicer čisto človeških lastnosti ne zamori preveč. Bogato književno delo ima pričakovan srečen konec in če bralec skorajda tik pred njim še v dvomih zmajuje z glavo, češ, prelepo bi bilo, da bi se tole po vsem tem, kar se je dogajalo, pozitivno končalo za vse, si na koncu vendarle lahko zadovoljno oddahne.

 

Torej, Šilihov Beli dvor – všeč…..

 

Majda Pajer

__________________________________________________________

 

 

To je ena izmed meni najljubših knjig. Že moj pokojni oče mi je pripovedoval o gradovih, graščinah, vilah in ostalih pomembnih poslopjih tod okoli. Kot majhen deček je stanoval v eni izmed velenjskih vil. Marsikaj zanimivega je vedel povedati.

V knjigi me je najbolj pritegnil jezik, s katerim je avtor opisoval okolje Zalesja, ljubezen v rodovih, sovraštvo, maščevanje in skrivnosti.

Zanimivo je, kako je bralcu (ki je seveda tukaj doma) okolje znano, npr.: Gradišče, Toplica, Razbor…. Ko pa želiš kraj, vas ali zaselek postaviti na svoje mesto, nastane zmeda. Odgovor sem našla kar v knjigi, kjer v opombah piše, da je avtor dejansko stanje naselij in zaselkov malo prestavil.

Zgodba mi je zelo všeč, tudi jezik je kar domač. Všeč mi je tudi kako zgodba prehaja iz ene ljubezenske zgodbe v drugo.

 

Urška Škrabl

___________________________________________________________

 

 

Mladinska pripoved o življenju velenjske družine pred in med prvo svetovno vojno.

Pripoved o družinskih vezeh, prijateljstvu, vztrajnosti, poštenju…

Zgodba je berljiva, pretresljiva in poučna. Tako kot danes je bilo že nekoč, da so imeli moč tisti, ki so imeli denar, žal pa ne poštenja. Tisti so lahko upravljali z življenjem drugih, jim povzročali trpljenje in gorje. Tem-drugim je le vera v družino, prijateljstvo, trdna volja do življenja pomagala preživeti in doseči svoj cilj.

Konec pripovedi spominja na konec pravljice – srečen konec – dobro premaga zlo.

Katja Pristušek

__________________________________________________________

Ko sem se romana lotila, sem sprva mislila, da bo to eno tistih del, ki jih preberemo na dušek. Pritegnilo me je že prvo poglavje, ki je obetalo to, kar mojemu bralnemu okusu najbolj ustreza: raznolik besedni zaklad, ki mestoma uporablja toliko starinske besede, da jih je potrebno preveriti v glosarju; pripoved, ki jo prekinjajo slikoviti, neklišejski in izvirni opisi narave (Opis dogajanja v naravi je že uvodni odstavek. Ker gre za zelo izviren opis bližajoče se nevihte, naj mi ga bo na tem mestu dovoljeno citirati. »Zvečer, pred godom Gradnikovega Lovreka, je legla nad razžarjeno dolino težka, dušljiva sopara, skuhana v vročini dolgega poletnega dne. Srdito se prehitevajoče bliskavice pa so že naznanjale prihod odrešilne nevihte, ki je kopičila oblake nad vrhovi planin. Ljudje in živali so se poskrili in v varnem zavetju čakali na njene prve udarce.«); in zgodbo, ki bralca pač mora pritegniti, saj vsebuje vse elemente, potrebne za dobro berljivost.  

V nadaljevanju je Beli dvor obete prvega poglavja lepo izpolnil: zgodba pritegne, jezik je dopadljiv tudi najzahtevnejšim jezikovnim sladokuscem, opisi narave, s katero je dogajanje Belega dvora neločljivo povezano, pa očarljivi. A mene je kljub naštetemu nekaj vendarle zmotilo: slikanje v črno beli tehniki, v maniri Dickensonovih romanov, kjer so junaki dobri ali slabi, pravični ali krivični, pošteni ali nepošteni, kjer prepletanja različnih polov ni. Klasifikacija romana- gre namreč za mladinsko literaturo- takšno slikanje sveta sicer upravičuje, a moje začetno navdušenje nad romanom je nekoliko upadlo. Mogoče se to ne bi zgodilo, če bi lahko upoštevala priporočilo Mirana Hladnika, ki je v spremni besedi zapisal: »Zgodbo je potrebno brati simbolično, ne pod vplivom realistične poetike.«

Ivana Šikonija

 

Delite s prijateljiShare on Facebook