Ko se rodim – sem črn,
ko odrastem – sem črn,
ko grem na sonce – sem črn,
ko sem prestrašen – sem črn,
ko mi je slabo – sem črn,
in ko umrem, sem jaz še vedno črn.
In ti beli človek:
Ko se rodiš – si rožnat,
ko odrasteš – si bel,
ko greš na sonce – si rdeč,
ko te zebe – si moder,
ko te je strah – si rumen,
ko ti je slabo – si zelen,
in ko umreš – si siv.
“In ti praviš, da sem jaz obarvan?”
Ta pesnitev je bila nominirana s strani ZN kot najboljša pesnitev leta 2008. Napisal jo je nek afriški otrok. Učenci 5. razredov pa smo jo prebrali in prepoznavali njeno sporočilo. Uporabili smo jo za izhodišče za razgovor o strpnosti. 21. marec je namreč svetovni dan strpnosti. Kaj je strpnost za nas, kaj nam pomeni strpnost, kako jo kažemo drugim in kako si želimo, da bi jo kazali drugi pa smo napisali na naše dlani. Z njimi smo ustvarili verigo in delili objeme … “objeme strpnosti”.
