Susan O halloran, Susan Delattre: ŽENSKA, KI JE NAŠLA SVOJ GLAS
Marina je povabljena, da se nauči drugače razmišljati o svetu. Sprašuje se:
Kje je moja skupnost?
Kaj lahko naredim, da bi svet postal boljši?
Kako naj sodelujem z ljudmi, ki nekako delujejo proti meni?
Kako naj se postavim za tiso, v kar verjamem?
To so tudi marsikdaj naša vprašanja. Sokol, volkulja in želva nam skozi zgodbo ponujajo odlične poti, kako najti svoj smisel, kako najti samega sebe in kako mirno in srečno živeti.
Nekaj misli iz zgodbe:
»To, da ostaneš brez glasu, je lahko velika priložnost. Lahko so to vrata v povsem drugačen kraj, od koder je moč govoriti.«
»Da bi človek našel svoj glas, mora tuliti s svojim sovražnikom… Tvoj glas spojen z drugimi…. kakšno glasbo lahko ustvarite, zvok, ki ga nihče od vas ne more ustvariti sam.«
»Boj ni vedno odgovor.«
»Prišla si na kraj, kjer ne govorimo, na kraj, kjer lahko slišiš svoj resnični glas.«
»Je čas za delovanje in čas, da samo si. Vedeti, kdaj izbrati katerega, sodi med velike nauke.«
»Delovanje me je tako zaposlovalo, da nisem imela časa za izbiranje.«
»Reševanje in delovanje ni eno in isto. Če moraš za vsako ceno reševati, se ne moreš ustavljati in pomišljati, zakaj, in nimaš časa za odločanje, kako bi bilo najbolje delovati. Reševanje sloni na prepričanju, da je vse izgubljeno in da je rešitev možna le s skrajnim naporom. Naloga postane izključno tvoja.«
»Zelo pogumen moraš biti, da narediš le tisto, kar je potrebno in zelo moder, da prepoznaš, kaj je treba narediti.«
»Samo, če se prenehaš boriti in se potopiš v strah, v vse občutke, lahko prideš do tistega kotička, kjer dobiš pogled v večjo zgodbo.«
»Vedno se spusti le do naslednje ravni. Vprašaj se: Kaj naj naredim sedaj?«
»V življenju se trudimo biti odločni, prizadevamo si prepoznati prijatelje in sovražnike, določiti kdo je dober in kdo ne. Toda pravi mir izhaja iz Skrivnosti. Ko se spomnimo, da smo njen del, nam začne pritekati prava moč.«
»Ko se v celoti sprejmemo, si ne ustvarjamo sovražnikov in ne vidimo v drugih tistega dela sebe, s katerim se ne moramo soočiti.«
Katja Pristušek
____________________________________________________________
Ženska, ki je našla svoj glas je knjiga, ki mi je bila všeč tudi zato, ker sem jo prebrala v enem dolgem popoldnevu. Govori o popotovanju ženske, Marine, ki se na poti večkrat preoblikuje, da bi se na koncu našla, da bi našla samo sebe in prostor kamor pripada.
Najbrž so se mi, tudi zato, ker sem ženska med branjem knjige porajala različna vprašanja povezana z mojim glasom, mojo sposobnostjo komuniciranja, mojim prispevkom v skupnosti, mojo zmožnostjo sodelovanja z ljudmi s katerimi se ne strinjam oz. se oni ne strinjajo z menoj.
In citat iz knjige označuje vse to: “Zelo pogumen moraš biti, da narediš le tisto, kar, je potrebno in zelo moder, da prepoznaš, kaj je treba narediti. Da bi opravila le svojo nalogo, moraš poznati svoje mesto v širši zgodbi, vedeti, del česa si.”
Na poti do tega spoznanja pa se velikokrat srečamo s situacijami, ko mislimo, da se moramo boriti za naša prepričanja in da moramo vedno najti nekoga, ki se strinja z nami. Vendar je dobro, da nam na tej poti nekdo pove, tako kot je stara mama volkulja glavni junakinji knjige Marini povedala: “Zdaj ni čas za boj. Boj ni vedno odgovor.”
Spoznati moramo, kdaj smo lahko pasivni in kdaj se moramo boriti na tej poti, ko iščemo svoj glas in svoje mesto med ljudmi, ki so okoli nas, kajti naše potovanje se konča, kot je rekel sokol, takrat, ko spoznamo, kaj v resnici potrebujemo. In srečni smo lahko takrat, ko ugotovimo, da to kar najdemo, ni popolnoma druga stvar od tega kar imamo…
Katka Geršak
____________________________________________________________
Kratka zgodba, ki pa me ni „ potegnila“. Zmotilo me je nekaj stvari v njej. Najprej čas, v katerem se dogaja. To pa potegne tudi razmišljanje Marine, ki nekako ne pade v časovno obdobje zgodbe. Vseeno sem jo prebrala od začetka do konca in ji dala „priložnost, ki pa je ni izkoristila“.
Urška Škrabl
__________________________________________________________________________
Odkar je to mnenje izrazila pisateljica Anja Štefan, se ga tudi jaz držim. Da se namreč s knjigo ni potrebno mučiti samo zato, da bi jo prebrali, če nam sicer delo ni všeč. Ker mi »Ženska, ki je našla svoj glas« ni bila všeč, knjige nisem prebrala do konca. Morda zaradi tega tudi nisem upravičena do sodbe o njej. Kljub temu si jo bom drznila napisati.
V otroški literaturi, v pravljicah, preobrazb človeka v žival kar mrgoli. Nekaj takih preobrazb je tudi v literaturi za odrasle. Rimski pesnik Ovidij, denimo, v večini svojih Metamorfoz ljudi preobrazi v druge oblike, hudobnega Lykaona pa celo, tako kot obe Susan, v volka. Obe »voljči« preobrazbi se močno razlikujeta. Lykaon postane volk zato, ker je že kot človek živel kot volk-divje in krvoločno. Gre torej za preobrazbo, ki je prepričljiva zato, ker je neizbežna. Ženska, ki je našla svoj glas, pa volkulja postane menda zato, da bi jo volčji trop naučil stvari, za katere kot človek ni bila dovolj dovzetna. Edina otipljiva lekcija, ki sem jo lahko zaznala jaz, je bila pouk volčjega zavijanja in na tem mestu sem z branjem prenehala, ker je bilo zame vse skupaj skoraj boleče neprepričljivo. Ali, če se izrazim v maniri takšnih ali drugačnih avdicij, ki so pri nas pognale kot gobe po dežju, odločni ne za »Žensko, ki je našla svoj glas«.
Ivana Šikonija
