Thomas Hardy: DALEČ OD PONORELEGA SVETA
Naša razmišljanja:
Začetek branja te knjige mi nikakor ni stekel. Vseeno sem vztrajala in ni mi žal. Zgodba je zelo predvidljiva, kar čutiš, kaj se bo zgodilo. Glavna junakinja je zelo gospodovalna na zunaj, notri pa je čuteča, vendar močna ženska. Dogajajo se ji stvari, ki so življenjske, ampak njej se vse zgodi v zelo kratkem času.
Najbolj pa mi je všeč jezik, s katerim je pisatelj tako čudovito opisal in orisal ljudi, pokrajino ter vso dogajanje v zgodbi.
Urška Škrabl
________________________________________________________________________
Pisatelj zelo lepo in nazorno opisuje osebe in pokrajino. Navdušila me je vztrajnost glavne junakinje, ki je moškim dokazala, da lahko tudi ona uspešno vodi tako imenovane moške zadeve (kar je bilo v takratnem času, prva polovica 20. stoletja, zelo nenavadno).
Istočasno me je ista oseba nekako razočarala, ko je njeno srce prevladalo nad razumom, kar se tiče ljubezenskih zadev. Nekako mi ne gre skupaj, kako lahko poslovno tako uspešna ženska, podleže šarmu nepoštenega moškega (a vse je mogoče, tudi v današnjem času se to dogaja).
Knjiga je na seznamu svetovnih klasikov, vendar me ni preveč navdušila.
Zame je pisatelj preveč »dolgovezil« pri določenih dogodkih, nekatere stvari so opisane nekako suhoparno. A to je le moje mnenje.
Katja Pristušek
________________________________________________________________________
Zgodbo, ki se dogaja daleč od ponorelosti urbanega življenja, v zelenem Wessexu, uokvirjajo prva in zadnja poglavja. V četrtem poglavju preudarni in plemeniti pastir Gabriel Oak zasnubi očarljivo in vihravo Bathshebo Everdene; njegova snubitev je, mislim, ena bolj simpatičnih v svetovni literaturi in posrečeno povzema bistvo zakonskega stanu: »In kadarkoli boste doma pri ognjišču dvignili pogled, bom tam jaz- in kadarkoli bom jaz pogledal navzgor, boste tamkaj vi.«
Bathsheba ga seveda zavrne; da lahko Thomas Hardy zgodbo nadaljuje; da se Bathshebi zgodi »nekaj« življenja, v katerem postane dedinja precejšnjega kmečkega posestva in izkusi ljubezen z gospodovalnim posestnikom Boldwoodom in lahkomiselnim poročnikom Troyem; da Bathsheba v preizkušnjah dozori in se v predzadnjem poglavju, ko jo Gabriel zasnubi drugič, odloči za poroko z njim; da avtor, za katerega je ljubezen najmočnejša strast, svojo pripoved lahko zaključi z naslednjim opisom: »Ljubezen, ki sta jo čutila drug do drugega, je bila tisto trpežno čustvo, ki se rodi (če se sploh rodi) tako, da spoznata človeka, ki ju je vrglo skupaj, najprej robatejše plati v obeh značajih, najboljše pa šele pozneje; in romantični del takšne ljubezni rase v škrbinah obilice trde, prozaične resničnosti. Zvesto tovarištvo – cameraderie – ki se običajno rodi, če imata dva podobne cilje, žal le redko kdaj dopolni ljubezen med spoloma, ker se moški in ženske običajno ne družijo pri delu, temveč samo pri zabavah. Kjer pa srečne okoliščine dopuste, da se takšno mešano čustvo razvije, se izkaže kot edina ljubezen, ki je močna kot smrt – ljubezen, ki je obilica vode ne more pogasiti in poplava ne utopiti in ob kateri tisto, čemur običajno pravimo strast, shlapi kot para.«
Roman sem tokrat brala drugič; znova me je očaral, čeprav seveda drugače kot najstnico. Tokrat me je Hardy prepričal s svojim prepričljivim poznavanjem sveta in ljudi, v maniri antičnega komediografa Plauta: »Človek sem; nič človeškega mi ni tuje.« Liki v romanu so zato pravi portreti, izpisani do zadnje podrobnosti. Mene je seveda navdušil ovčar Gabriel Oak, o katerem zelo povedno spregovorijo že prve vrstice romana: »Kadar se je gospodar Oak nasmehnil, so se njegova usta širila in širila, dokler toliko, da se kotička nista dotaknila uhljev; oči so se mu stisnile v dve ozki reži, okoli njiju pa so se nabrale pahljačaste gubice in se veselo razlezle po licih, kot preprosta risbica vzhajajočega sonca.« V nadaljevanju Oak potrdi obet tega opisa in se izriše v moškega, kakršnega želi ob sebi sleherna ženska; je dobrodušen, prijazen, zanesljiv in prizanesljiv in plemenit. Bathsheba Everdene na koncu dozori v sleherno žensko, saj spozna, da je Gabriel tisti, ob katerem ji bo lepo.
Ivana Šikonija
