Select Page

klik_0533

Zima se počasi poslavlja, pred vrata je prišla pomlad in z njo toplejši in daljši dnevi. Kar pa ne pomeni, da se Tob-ovke poslavljamo, ravno nasprotno, še bomo vztrajale in preživljale večere s knjigo v roki. V zimskih mesecih smo prebrale: Choying Drolma: Moj glas za svobodo in knjigo Gorana Vojnoviča Čefurji, raus. Preberite naša razmišljanja o njih in si oglejte Galerijo slik.

Goran Vojnović: ČEFURJI RAUS

Berljiva zgodba, ki ti da vpogled v drugačno življenje. Življenje, ki se vrti okoli nogometa, alkohola, preklinjanja. Na trenutke me je zgodba spomnila na Lainščkov roman Nedotakljivi – drugačna kultura, miselnost, način življenja od našega.

Nekaj utrinkov iz zgodbe:

–         moč moške besede pred žensko;

–         za njih je pomembno »lagano« življenje, preklinjanje, alkohol, ženske in nogomet;

–         vzrok sinovega nedeljskega poležavanja v postelji je ta, da se starša vsako nedeljo kregata, razstavita svoj zakon na prafaktorje (do prihodnje nedelje ga komaj spet sestavita) in tako nima kaj zamuditi;

–         fužinski nacionalni šport je celodnevno posedanje pred blokom;

–         čefurji se ne znajo pogovarjati, se samo sprašujejo in si odgovarjajo;

–         ne hodijo v restavracije na kosilo, ker se nimajo dve uri o čem za pogovarjat;

–         športno udejstvovanje otrok ima prednost pred šolskimi obveznostmi;

–         sin ne zna biti sam s seboj, tišina ga ubija, ni se zmožen zazreti vase, sprejeti odločitve, raje bi se odločil za »beg«;

–         zakaj gre Slovenija marsikateremu čefurju na živce – ker so ljudje zaprti vase, ne znajo živet, gledajo samo nase – oni pa so odprti, znajo živeti;

–         Slovenci in čefurji so lahko kolegi, ne morejo se pa zares »štekat«, ker nimamo istih stvari v krvi;

–         razlika med sosedo in »komšinico«: k sosedi ne moreš priti nenajavljen, k »komšinici« lahko prideš kadar koli želiš – brez najave;

–         na trenutke vedo, da delajo narobe oz. da bi lahko nekaj storili bolje, samo si ne morejo priznati, ne znajo pravilno odreagirati;

–         večkratna primerjava s cigani;

–         zakaj se vozijo z avtomobilom, ki ima odprta okna in glasbo na glas – v tem vidijo nek čar; tisti, ki zavijajo z očmi in se zgražajo nad tem početjem ne vedo kdo so, kje živijo, nič ne vedo o njih, oni se čutijo močne;

–         »Ni zadovoljnih in srečnih Fužinčanov, ker če bi bili srečni, ne bi živeli »na Fužinama«; saj ni enega človeka na svetu, ki je kot dete sanjal o tem, da bi živel v predmestju Ljubljane na 12. štuku in v dvo sobnem stanovanju s pet člansko familijo in s pogledom na sosednji blok…   …Nobeno dete ni sanjalo o tem, da ga bodo 30 let gledali postrani, ker ne bo znal pravilno naglaševati kurčevih slovenskih besed…«

Katja Oman



Goran Vojnović, Čefurji raus!

Če knjige ne bi bilo na našem seznamu, najverjetneje še ne bi tako hitro segla po njej. Moram reči, da sem vesela, da se je znašla na seznamu, ker sem jo z veseljem prebrala.

Zdi se mi, da gre za eno tistih knjig, ki se jo da brati na več načinov. Zaradi humornega in lahkotnega pripovedovanja kot čtivo, ki te ponese v spanje. Zaradi neprijetnih resnic, na katere človek naleti v nekaterih epizodah, pa je to lahko tudi čtivo, ki ti da misliti, branje, ki drži ogledalo mnogim, tako skupinam, npr. Čefurjem, Slovencem, slovenskim policistom, kot tudi posameznikom, npr. takim, ki bi se lahko prepoznali v Markovem trenerju. In ker gre očitno za zelo spretnega pripovedovalca, je najpogosteje tako, da bralec na hudo žalost, že skoraj tragedijo, naleti takrat, ko ga prebrano najbolj zabava. Ko Marko pojasnjuje, zakaj na Fužinah nihče več ne igra nekoč zelo priljubljene košarke, na straneh 35 in 36 pravi takole: »… Nimaš s kom igrat tri na tri. Tuga živa. Potem pa po teveju slišiš, kako so neki zmatrani lulčki pametni pa serjejo o tem, da je vedno več drogic pa tega. Naj grejo malo u šetnju od basketa do basketa pa da vidijo, kje je folk. Itak da se fiksa, če prideš na basket ali pa na fuzbal, pa nikjer nobenega. Po mojem je več narkomanov kot basketašev na teh igriščih…« Približno na istem mestu pomodruje tudi o sodobni vzgoji: »… To so ti tamali. Polne riti imajo vsega pa starci jih nikoli ne kajširajo, tako kot je treba. Kao neka moderna vzgoja…« Nad predsodki drugih, največkrat seveda »Nečefurjev«, do Čefurjev se pritoži takole: »… To, da te gleda, kot da si lopov, še predn sploh si lopov. In tako nas vedno vsi gledajo, kaj bomo spizdili pa kaj bomo rasturili,pa koga bomo nalemali…« In še slikovita variacija na Smolarjevo »Bog ne daj, da bi crknu televizor: »… Posedanje pred blokom je fužinski nacionalni šport. Najbrž je tako v vsakem naselju, ampak na Fužinama je ta panoga razvita do maksimuma. Jebiga, majhna stanovanja, velike družine, napeti odnosi, nizek standard. Vsaka velika družina ima zaradi nizkega standarda v majhnem stanovanju samo eno televizijo in potem so odnosi napeti, ker se stalno kregaš, kdo bo gledal teve. Potem se eden srečkovič uleže na kavč in šalta kanale, drugi pa se lahko slikajo. Če mama gleda mehiške limonade, potem gre fotr v kafano, če pa fotr teži s Pinkom ali s 24-imi urami ali Trenji, potem gre mama h komšinici na kavo. V vsakem primeru otroci najebejo, in če nimajo računalnika, sedijo pred blokom…«

Knjiga je nekaj posebnega tudi zaradi jezika, saj avtor zelo spretno prepleta knjižni jezik z izrazito pogovornim jezikom še ne polnoletnega Čefurja s Fužin. In čeprav se na prvi pogled zdi, da je to prepletanje povsem naključno, kmalu postane jasno , da gre za izrazito domiseln način pripovedovanja. V zbornem jeziku se namreč pojavljajo tisti deli besedila, ki so opis Markovega razmišljanja, njegovi pogovori s prijatelji in vrstniki pa so posneti v narečju. Na ta način je pisatelj tudi z jezikom postavil ostro ločnico med Markovo nepokvarjeno notranjostjo in »umazanim«svetom okoli njega, med njegovo željo po tem, da iz sebe nekaj naredi, in okoljem, ki tega skoraj ne dopušča.

Skoraj prepričana sem, da bom Čefurje raus v roke vzela še kdaj.

Ivana Šikonja



Ani Choeying Drolma, Moj glas za svobodo

Po analogiji besed nove slovenske heroinje, Petre Majdič: »Če sem zmogla jaz, zmore vsa Slovenija« bi najverjetneje lahko rekli tudi: »Če je zmogla Drolma Tsekjid, zmore vsak izmed nas«.

Vsekakor gre za navdihujočo zgodbo, za eno od tistih, ki se zgodijo le vsake toliko časa. Pogum, ki ga je premogla deklica Drolma, in svojost, vztrajnost in upornost, ki so lastne budistični nuni Ani, morejo biti vzgled, spodbuda in navdih za vsakega izmed nas. In gre za eno od tistih zgodb, ki so dokaz, da so sanje uresničljive. Seveda ne kar tako in tudi ne v Coehlovi maniri, ko, če si le dovolj želiš, vso stvarstvo sodeluje pri izpolnjevanju tvoje želje. Potrebno je imeti cilj, mu vztrajno in uporno slediti, spretno izbirati med tem, kar ti narekuje srce, in tem, kar pravi razum, misliti s svojo glavo, a biti pripravljen tudi poslušati in se ravnati po nasvetih tistih, ki so modrejši in izkušenejši; potrebno je sprejemati druge, takšne kot so, in spreminjati sebe; potrebno je biti strog do sebe ter prijazen in sočuten do drugih; potrebno je…

Da, potrebno je veliko in zdi se težko. A vendar se da.

Ivana Šikonja



Moj glas za svobodo

Ani Choying  Drolma

Pisateljica avtobiografsko pripoveduje o svojem pretresljivem otroštvu  nasilja in revščine. Z vso močjo volje se temu upre in se hkrati tudi bojuje za prihodnost deklic, ki jim preti podobna usoda. Kot budistična nuna je ob pomoči svojega učitelja razvila svoj posebni dar-petje. Začela je peti in danes njena glasba sega daleč preko meja Nepala.

Močna čustvena pripoved, ki bralcu pokaže, kako je mogoče sovraštvo spremeniti v sočutje, trpljenje v notranji mir in revščino v svetovni uspeh.

Še nekaj citatov iz knjige:

… »Še enkrat premisli o vsem, kar sem ti rekel. Lotus vzklije iz blata, a njegov cvet ostane bel in čist. To je naš največji izziv: da živimo v osrčju problema in zaradi njega ne podvomimo vase.« …

… » Razumem tvojo jezo, toda,ta ni dobra ne zate ne za druge. Prizadela te je še enkrat, kot bi te ranil dvakrat«…

… » Vsakič ko boš prala, bo madež po malem izginil in nekega dne ga ne bo več. Enako je z jezo, treba jo je vedno znova čistiti.«…

… » Do življenja moramo biti vedno pravični in ne videti le tistega, kar nam je vzelo, temveč tudi kar nam je dalo. »…

… » Mislim, da zaradi preizkušenj vedno postanemo boljši, saj zaradi grenkega okusa bolečine pozneje veliko bolj cenimo vse dobro v življenju.« …

Meta Hudournik



Ani Choeying Drolma, Moj glas za svobodo

Zgodba, ki je več kot to! Zgodba, ki ti sede v srce; nad njo se zamisliš; je kot ptič nad teboj, ki te spremlja in se vsake toliko časa oglasi…

V njej je toliko življenjskih resnic, ki pa jih včasih ne želimo uvideti…a je prav da bi jih.

Torej, zakaj me je zgodba prevzela:

–         Že predgovor marsikaj pove:« Dokler se ukvarjamo le sami s seboj, smo ranljivi in hitro postanemo žrtve zmedenosti, nemoči in strahu.«

–         Prevzela me je osebnost Ani, ki se ne peha za uspehom, temveč želi le, da ljudje slišijo njeno sporočilo.

–         Ani pravi:«Bojevnica sem, in moji orožji se imenujeta ljubezen in sočutje.« (kako lepo bi bilo, če bi se zgledovali po njej…)

–         Budisti pojmujejo sočutje kot željo, da bi se trpljenje in vzroki zanj končali za vsa bitja…(čudovito zastavljeno, a žal težko izvedljivo, že v knjigi nakazuje neenakopravnost med spoloma, nadvlado moških…)

–         Za te ljudi datumi niso pomembni (npr. kdaj je kdo rojen), pravi:« Smrt je tako močna, kot življenje. Krog življenja in smrti je preveč zapleten, da bi se ustavljali pri enem preprostem datumu.«

–         Občudovala sem Anino moč, da kljub temu, da je oče pretepal njo in mater, se je raje spominjala lepih trenutkov, ki jih je preživela z očetom.

–         V nekem trenutku je Ani začutila, da se tudi v njej prebuja nasilje, a ga je znala prepoznati in uničiti. (Ko bi le več ljudi imelo to lastnost!)

–         Ani je včasih mater vprašala, zakaj ne sovraži očeta in ga ne zapusti, mati ji je modro odgovorila:«Ne morem sovražiti očeta, ker mi je dal največji zaklad-otroke.« (Kljub temu sem se večkrat med branjem vprašala, ali je vredno, da se mati prepusti nasilnemu možu, zakaj ne odide; a najbrž je v Tibetu in žal še marsikje, tradicija tako zakoreninjena med ljudmi, da jih je težko »premakniti«.)

–         Ani se pri desetih letih odloči, da z njo ne bo nihče tako ravnal kot z materjo in postane nuna. Torej, nuna postane iz praktičnih razlogov oz. želje po preživetju, da se reši svojega trpljenja.(Si predstavljate, deset letna deklica sprejme življenjsko odločitev!)

–         V samostanu jo sprejme učitelj, ki odigra zelo pomembno vlogo v njenem življenju. Je učitelj z velikimi črkami, je prvi človek, ki ji reče, da jo ima rad, da mu ni vseeno zanjo; uči jo, da naj slabim stvarem ne posveča pozornosti, ker le tako ne bodo »bolele«; pove ji, da sovraštvo ni premagano s sovraštvom, temveč z ljubeznijo; uči jo, da so najpomembnejše osebe starši, da jih moraš imeti rad, jim vračati, kar so oni dali tebi kot dojenčku…

–         Anine in učiteljeve modrosti:

»Res sem se sama odločila oditi in poiskati novo življenjsko pot, a to mi ne dovoljuje soditi tistih, ki so ostali.«

»Namesto, da se prepiraš z drugimi ter zapravljaš svojo energijo in pamet za kritiko in obsojanje, skušaj spremeniti svoj način dojemanja. Če so drugi slabi, jim pomagaj, ti ki imaš več sreče. Daj, čeprav ne želiš od njih v zameno prejeti ničesar. Drugih ne moreš spreminjati, torej začni pri sebi.«

»Lotos vzklije iz blata, a njegov cvet ostane bel in čist. To je naš največji izziv, da živimo v osrčju problema in zaradi njega ne podvomimo vase. Takšna je radost svobode.«

»Sami si ustvarjamo svojo srečo. Nikoli ne moremo preprečiti nesreče ali nezadovoljstva. A vedno lahko izberemo način, kako bomo sprejeli neprijetnosti, ki nas doletijo.«

»Če te nekdo razjezi, se ne prepusti sovraštvu, temveč se raje vprašaj, kaj ti bo bolj koristilo, jeza ali ravnodušnost. Kakšne so dobre strani v obeh primerih?«

»V drevo, ki daje sladke sadeže, prileti veliko kamenja. Včasih ljudje celo polomijo veje, da bi prišli do sadežev. A drevo kljub temu še vedno obrodi. Zato se ne smemo ustaviti, saj bi tako izgubili svojo identiteto. Nikoli ne smemo odnehati, karkoli se zgodi«

»ko mislimo, da trpimo, lahko najdemo tudi razloge za srečo. Dovolj je, da se tega zavedamo. Do življenja moramo biti pravični in ne videti le tistega, kar nam je vzelo, temveč tudi kar nam je dalo«

–         Budizem uči, da moramo svojega sovražnika jemati kot učitelja in uporabiti tisto, kar je pri njem slabega, da bi se bojevali proti svoji lastni negativnosti.

–         Konec koncev, pa je Ani ravno zaradi otroštva, takšnega, kot ga je imela, postala to kar je; prekosila je samo sebe, poiskala v sebi energijo in moč, za kateri ni vedela, da obstajata.

Katja Oman



Danes razmišljam o knjigah:

Ani Chöying Drolma: Moj glas za svobodo
Goran Vojnović: Čefurji raus!

Ko sem knjigo Moj glas za svobodo prijela v roke, sem se kar takoj odločila, da mi ni všeč. V bistvu mi naslovna stran knjige ni bila všeč, pa vendar sem jo prebrala in bila prijetno presenečena. Knjiga je namreč pripoved deklice, ki se nauči odpuščati. To pa jo popelje v svet in ji da priložnost, da lahko pomaga drugim, predvsem deklicam, ki so doživele podobno izkušnjo, kot ona.

Torej Ani je tibetanska deklica, ki preživlja svoje otroštvo na zelo krut način. Njen oče namreč terorizira celo družino. Ker pa Ani tega ne želi več doživljati, se odloči oditi v samostan. Sprejme jo učitelj, ki jo nauči marsičesa, najbolj pa odpuščanja. Vzpodbuja jo tudi pri njenem petju in ravno s tem Ani zaslovi po celem svetu. Na svojih turnejah spozna veliko glasbenikov, ki so ji pripravljeni pomagati na  poti, ki je njo osvobodila »pekla«.

V knjigi je lepo opisala nekaj svojih zelo osebnih odkritij. Npr. kako se iz deklice razvija v žensko, kako odkrije svoj glas in začne peti, kako sovraži, kako ljubi in kako pogreša. Na koncu se mora spopasti tudi z izgubo. Ko umre oče, se zave, da zna odpuščati. Nato pa ji umre še mama. Takrat pa sem čutila z njo, kako hudo je spremljati nekoga ob slovesu.

Ani je danes zelo uspešna glasbenica, ki pomaga deklicam s podobno izkušnjo, kot jo je doživela sama.  Svoje življenje posveča  boju za svobodo.

 

Čisto nekaj drugega pa je knjiga Čefurji raus! Pravijo, da je ta knjiga enciklopedija naroda in jezika. Avtor piše v prvi osebi in pravi, da je v knjigi veliko avtobiografskega.

Marko je sedemnajsletnik bosanskih staršev. Živijo v bloku  »na Fužinama«. Veliko mu pomeni košarka, bolj malo pa šola. Zgodba se prepleta s športom, družino, kriminalom… Ker se znajde na slabih poteh, ga oče na koncu pošlje v Bosno, da ne bi padel še globje.

Roman je tragičen in komičen, z žalostnim podtonom. Všeč mi je, ker beseda teče gladko, naravnost, brez ovinkov. V njem najdemo nekaj modrosti, fraz in zanimivosti, ki ga začinijo:

–         »Osna sve dozna«

–         »Seljak iz sela lako, ali selo iz seljaka nikako.« …

Spet moram nekaj napisati za konec. Obe knjigi sta mi bili všeč, čeprav sem na začetku napisala, da sem prvo označila za »neprebavljivo« kar po naslovnici. Čeprav sta tako različni, pa imata obe »tragičnega« junaka. Ani se bori za boljše življenje, Marko pa si želi boljšega življenja, vendar ima slab zgled, ki ga na koncu pošlje še dlje od boljšega življenja.

Urška Škrabl

Delite s prijateljiShare on Facebook